Ali lahko organ v eni sami odločbi odloča na podlagi več različnih zakonov (npr. da se posamezne točke izreka opirajo na različne pravne podlage), če gre za zadeve iz njegove pristojnosti?

Pristojnost se običajno opredeljuje kot pooblastilo posameznega organa za opravljanje nalog, za katere je bil ustanovljen. Opredelitev pristojnosti hkrati pomeni, da organ sme in mora izvršiti upravno nalogo, v okviru upravnega postopka pa to pomeni pooblastilo organa, da v konkretni upravni zadevi vodi upravni postopek in v njem odloči. Zunaj pristojnosti lahko oz. mora organ delovati le po zakonu, kot velja izjemoma v okviru pravne pomoči ali ob prevzemu zaradi molka organa (glej tudi primer Stvarna pristojnost za ukrepanje, določena v podzakonskem aktu - Upravna svetovalnica).

Stvarno pristojnost organa opredeljuje 15. člen ZUP, praviloma pa jo določajo predpisi, ki urejajo materialna vprašanja določenih upravnih zadev. Ti materialni predpisi določajo pooblastilo posameznega organa, da odloča v konkretni upravni zadevi in s tem opredeljujejo njegovo stvarno pristojnost, hkrati pa stvarno pristojnost organa opredeljujejo tudi upravno – organizacijski predpisi. Tako se stvarna pristojnost upravnega organa določi glede na njegovo delovno področje, torej glede na okvir upravnih nalog, za katere je ta organ ustanovljen in za katere tudi morebitni naknadno sprejeti predpisi določajo, da jih izvaja. Znotraj tega delovnega področja so s stvarno pristojnostjo organa določno urejena njegova pooblastila za izvajanje upravnih nalog (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 1. knjiga, str. 184 - 187).

Organ sme in mora v odločbi odločiti na podlagi več veljavnih predpisov, če se v konkretni zadevi odloča znotraj svoje stvarne pristojnosti. Organ mora tako odločiti že zaradi same pravilnosti izreka, saj je le-ta nedvomno najpomembnejši del odločbe, ker vsebuje odločitev v zadevi in o vseh zahtevkih strank ter stroških postopka. V izreku, ki ga opredeljuje 213. člen ZUP-a, se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Izrek je kot tak edini pomeni predmet uporabe pravnih sredstev, edini pa tudi dobi statuse dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti oz. prinaša pravne učinke. Če izrek ni določen glede vsebine in obsega pravic in obveznosti oz, pravnih koristi, odločba ni izvršljiva in se skladno s 3. točko 1. odstavka 279. člena ZUP ugotovi kot nična (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 1. knjiga, str. 436 - 437). Organ mora tako odločiti tudi zaradi tega, da naložene pravice, obveznosti ali pravne koristi, katere je določil v izreku odločbe, zna obrazložiti v obrazložitvi odločbe, katero opredeljuje 214. člen ZUP. Obrazložitev odločbe ni nujna samo zaradi največkrat navedenega razloga, da stranka lahko uveljavi pravna sredstva in da pritožbeni oziroma pristojni organ lahko preveri zakonitosti in pravilnosti izpodbijane rešitve, ampak zlasti zato, ker je vsak upravni akt najprej namenjen stranki, ki ima pravico seznaniti se z odločitvijo in njenimi razlogi (več o tem v primeru Natančnost izreka in obrazložitve odločbe ter priloge? - Upravna svetovalnica )(Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, str. 444).

Organ za vsako posamezno upravno zadevo oz. za vsak zahtevek, ki je predmet meritornega odločanja v upravni zadevi, praviloma vodi ločen upravni postopek. Zaradi načela ekonomičnosti postopka in učinkovitosti upravnega je v 130. členu ZUP omogočeno, da pristojni organ s posebnim sklepom odloči, da bo za več upravnih zadev oziroma za več različnih zahtevkov začel in vodil en sam postopek ter izdal eno samo odločbo. Prvi odstavek 130. člena ZUP ureja združitev več istovrstnih zadev več strank, kar pomeni, da ni mogoče združevati postopkov z različnimi predmeti odločanja. Tako praviloma (razen če področni predpis določa drugače) v istem postopku ni mogoče odločati o materialnih pravicah ali pravnih koristih in hkrati o materialnih obveznostih, čeprav te temeljijo na istem dejanskem stanju in so medsebojno odvisne (več o tem v primeru Združitev zadev v postopkih začetih po uradni dolžnosti - Upravna svetovalnica).

Združevanje zadev v en postopek je dovoljeno, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1. pravice ali obveznosti strank se v vseh zadevah opirajo na isto ali podobno dejansko stanje,
2. pravice ali obveznosti strank se opirajo na isto pravno podlago in
3. organ, ki vodi postopek, je stvarno pristojen za odločanje o vseh zadevah, ki se združujejo.

Odločitev za združitev zadev, pri katerih so izpolnjeni zgoraj našteti pogoji, je v diskreciji organa, ki vodi postopek. Temeljna predpostavka za tak ukrep je, da se z združitvijo pospeši obravnavanje zadev ali zmanjšajo stroški. Zadeve je smiselno združiti, kadar mora organ v več zadevah ugotavljati ista dejstva, saj se tako bistveno pospeši vodenje ugotovitvenega in dokaznega postopka. ZUP v 130. členu ne določa izrecno urejene možnosti, da pristojni organ zoper eno stranko po uradni dolžnosti začne postopek zaradi več različnih obveznosti. Zaradi tega je potrebno pri združevanju zadev posebej paziti na obstoj pravne podlage znotraj pristojnosti, še zlasti v takih primerih, kadar mora organ v isti zadevi odločiti o več različnih zadevah iste stranke npr. davčni organ pri pravni osebi glede istega poslovnega dogodka začne skupni davčni inšpekcijski nadzor plačila DDPO ter davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb, ki jih kot plačnica davka plačuje ta pravna oseba (Kovač in Kerševan (ur.), KZUP, 2022, 2. knjiga, str. 33 - 35). V takem primeru organ (praviloma ista uradna oseba) v smislu 2. člena ZUP hkrati vodi več upravnih zadev, ki jih lahko povezuje podobno dejansko stanje, v vsakem primeru pa pristojnost za odločitev v zadevi. Toda odsotnost zakonskih znakov, ki omogočajo izdajo sklepa o združitvi, preprečuje izdajo sklepa o združitvi postopka v smislu 130. člena ZUP, ne glede na očitno večjo učinkovitost postopka in postopanja organa nasploh, kar se sicer zasleduje z institutom združitve zadev. Ne glede na navedeno (pravno in dejansko različne zadeve, ki jih organ po naravi stvari vodi istočasno), po naravi stvari lahko o njih odloči z isto odločbo, seveda v ločenih točkah izreka in obrazložitvi, ki se v pravnem in dejanskem smislu navezuje na posamezne odločitve.

Torej, organ sme in mora v odločbi odločiti na podlagi več veljavnih predpisov, če se v konkretni zadevi odloča znotraj svoje stvarne pristojnosti. To je potrebno zaradi pravilnosti odločitve v izreku odločbe, v katerem stranki določi pravice, obveznosti ali pravne koristi ter tudi zaradi obrazložitve, v kateri je navedena pravna podlaga, na podlagi katere temelji njegova odločitev. V primeru odločanja o več zahtevkih pa lahko organ na podlagi 130. člena ZUP združi postopke in izda eno odločbo, če so ob tem izpolnjeni zgoraj našteti pogoji.