Kako natančno je treba določiti obveznost stranke v izreku, da je odločba zakonita?

Izrek ureja 213. člen ZUP. Izrek je najpomembnejši del odločbe, ker vsebuje odločitev o upravni zadevi in ker izmed vseh sestavnih delov odločbe le izrek pridobi status dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti.

Zato je treba v samem izreku odločiti o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, kot to na splošno za odločbo določa 207. člen ZUP. Izrek mora biti izrek jasen, kratek in določen; kratkost izreka pa ne sme iti na račun nedvoumnosti (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 593, več v Kovač in Kerševan, ZUP s komentarjem, 2020, komentarji k 213. členu ZUP).

Kadar se odloča o več pravicah ali obveznostih, o več različnih delih zahtevkov, ki so med seboj ločljivi, o več vprašanjih, o več zahtevkih, med katerimi se nekaterim ugodi in drugim ne, se izrek zaradi jasnosti formulira v obliki več točk.

Izrek se kljub načelni kratkosti ne sme sklicevati na priloge k odločbi, niti na vlogo stranke ali zapisnik ali materialne predpise, temveč mora predstavljati samostojno podlago za izvršbo (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 593).

Če iz izreka ni razvidna obveznost, ker se sklicuje le na skladnost z zakonom, dolžnosti stranke pa so natančneje razvidne iz obrazložitve, je taka odločba nezakonita. V izreku ne smejo biti uporabljeni pavšalni izrazi (npr. »ustrezno« število, »v določenih primerih«), saj niso izvršljivi. Če je izrek neizvršljiv, je to razlog za ničnost odločbe (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 593).

V izreku se odloči tudi o tem, ali so nastali stroški postopka. Uradna oseba določi njihov znesek, kdo jih mora plačati, komu in v katerem roku, ali navede, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (peti odstavek 213. člena ZUP).


Prav tako se v izrek obvezno navade klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe ali rok ali pogoj ali nalog, kadar tako izhaja iz področnega zakona (npr. nesuspenzivnost pritožbe v davčnih ali inšpekcijskih zadevah ali roki pri vseh obveznostnih odločbah) ali konkretnega primera, ki terja ustrezno odločitev.