Pri nadzor nad izvrševanjem pravil upravnega postopka je upravna inšpekcija zavzela stališče, da mora organ v izreku zapisati naslov strank. Ali je v izreku odločbe po ZUP nujno navesti ime in naslov stranke, ali zadostuje, da je stranka v izreku označena na primer kot "zavarovanec", če je sicer poimensko (z imenom in rojstnim datumom) navedena v uvodu odločbe?

ZUP določa odločitev o predmetu postopka kot obvezno sestavino izreka, za katero pa velja, da mora biti individualizirana z imenom stranke, tudi če je ta že naveden v uvodu odločbe, saj le izrek pridobi pravne učinke (Kovač in Kerševan, ZUP s komentarjem, 2022, komentar k 213. členu).

Iz 213. člena ZUP izhaja, da mora izrek biti kratek in določen. Zakon sicer izrecno ne določa, da bi moralo v izreku biti navedeno osebno ime ali drug podatek o istovetnosti stranke, vendar po naravi stvari prevladuje stališče, da se določnosti in posledično izvršljivosti zadosti z navedbo osebnega imena v izreku. Za več podrobnosti o izreku odločbe glej primera Natančnost izreka ter Individualizacija in konkretizacija odločanja skozi ustrezno oblikovanje izrekov odločb. Iz sodne prakse sicer izhaja tudi drugačno mnenje, vendar to ni razlog za odstop od prej navedenega, na primer sodba VSRS II Ips 918/2008 z dne 9. 2. 2012 (sicer v civilni zadevi, a analogno uporabna za upravne postopke), v kateri sodišče poudari, da je neutemeljena trditev, da je izrek izpodbijane odločbe neprecizen in nedorečen, ker nikjer v izreku ni naveden priimek in ime strank, temveč sta opredeljeni le po vlogi v postopku (tu tožena in tožeča stranka v pravdi). Sodišče navaja: Iz uvoda izpodbijane odločbe namreč popolnoma jasno in nedvoumno izhaja, za katere stranke postopka gre, saj sta tam stranki navedeni z imenom in priimkom in ni nobene potrebe po tem, da bi se to skozi celotno odločbo ponavljalo.

Sodna praksa načeloma potrjuje, da je za pravilno identifikacijo, stranko potrebno nasloviti v uvodu odločbe in v izreku z osebnim imenom.

V primeru istih imen in naslovov se pri fizičnih osebah zaradi individualizacije odločitve - izreka lahko navede še datum rojstva. Naslov prebivališča stranke kot navedeno ni zakonsko določen kot obvezen element izreka, a se lahko uporabi zaradi istovetnosti stranke, če je to potrebno, sicer se temu velja izogibati. V primeru napačne opredelitve naslova prebivališča bi se lahko celo pojavila vprašanja in dvomi v zvezi z zakonitostjo in izvršljivostjo, ob spremembi prebivališča med trajanjem postopka bi denimo stranka lahko s pravnimi sredstvi zahtevala spremembo izreka zaradi spremembe stalnega naslova prebivališča, čeprav sprememba prebivališča praviloma ne vpliva na določnost niti izvršljivost. Tudi zato je navedba naslova prebivališča priporočljiva v uvodu odločbe, poleg osebnega imena stranke ali pooblaščenca, ne pa v izreku. V primeru obstoja dveh oseb z istim imenom in priimkom (npr. oče in sin) je navedba prebivališča le morebiten razlikovalni znak, če osebi ne bivata na istem naslovu, zato je za tovrstno ločevanje primernejša dodatna opredelitev stranke poleg imena z rojstnim datumom (ali EMŠO oz. številko zavarovanja ipd.).

Za zahtevo po navedbi naslova stranke v izreku torej ni podlage v zakonu. Določnost je nenazadnje pravni standard, ki mu mora organ slediti na način, ki je funkcionalno sorazmeren z določbami o varstvu osebnih podatkov v smislu minimalne uporabe le teh za dosego namena. Pomembno se je izogibati nepotrebnemu navajanju podatkov v izreku in odločbi nasploh. Določnost je običajno dosežena že z zapisom osebnega imena v izreku, v primeru dvoma pa tudi z rojstnim datumom ali oznako prebivališča v ostalih delih odločbe (npr. v uvod).