Ali je pri oblikovanju izrekov v inšpekcijskih odločbah dopustno v izrek prepisati zakonsko določbo? Sodna praksa s tega področja to v osnovi prepoveduje. Ali je z vidika izvršljivosti izreka problematično, da mora zavezanec v prihodnje, ko zaračunava sorazmerno vrnitev ugodnosti, to zaračunati po novo odrejeni formuli?

Ali lahko ukrepi v izreku »ščitijo« le posameznega uporabnika (so namenjeni odpravi posledic le zanj), ali pa so lahko usmerjeni tudi v prihodnost z namenov zaščite vseh »istovrstnih« uporabnikov?

Upravna odločba kot posamični in konkretni akt je v skladu s tretjo točko 210. člena ZUP praviloma sestavljena iz naslednjih sestavin: uvod, naziv, izrek (diapozitiv), obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, če se izda v fizični obliki, lastnoročni podpis uradne osebe, če se izda v elektronski obliki, elektronski podpis uradne osebe, ki je v skladu z zakonom, ki ureja elektronski podpis, enakovreden lastnoročnemu podpisu.

Smisel odločbe, naslovljene na poimensko določeno/določljivo stranko in že obstoječa dejstva, je namreč aplikacija predpisa/zakonske določbe na določen dejanski stan. Skladno s tem ponavljanje zakonske norme/določbe v izreku določbe predvsem nima pomena niti učinka. Ureditvene ipd. upravne odločbe se izdaja kot »povezavo« med zahtevami zakona in neskladnostjo norme v praksi posamične osebe/zavezanca v nekem položaju. Torej namesto da se v izreku le ponavlja splošne in abstraktne določbe iz zakona, se v odločbi specificira KDO poimensko mora narediti točno KAJ in DO KDAJ, s čimer pride do odprave razkoraka med predpisanim in realnim. Vsebino izreka natančneje specificira tudi 213. člen ZUP (več tudi v primeru).

Odločb se prav tako ne piše »za naprej« ali "na zalogo", saj se jih izdaja na podlagi že obstoječih dejstev, kot navaja tudi prva točka 207. člena ZUP: »na podlagi dejstev, ugotovljenih v postopku, izda organ, ki je pristojen za odločanje, odločbo o zadevi, ki je predmet postopka«. Izjemoma je določeno drugače le, če poseben zakon določa izdajo t. i. garantnih aktov (npr. davčna informacija), a to je izjema od pravila. Skladno s tem organ ne more sklepati, da bo zavezanec še naprej nekaj kršil in ga posledično ne more zavezati za bodoče okoliščine. Za nove okoliščine, ki so nastale po zaključku prvotnega postopka A za obdobje A, je treba uvesti nov postopek B in preveriti nova dejstva oziroma kršitve ter skladno s temi odrediti takrat novo odločbo za obdobje B. Če pa gre znotraj postopka še za isto zadevo, lahko pristojni organ skladno z 220. členom ZUP na predlog stranke ali po uradni dolžnosti izda posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba).

Tako ni moč govoriti o zakonitosti niti smiselnosti in tako tudi ne izvršljivosti odločb »za vnaprej/na zalogo« (več v primeru in Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 437-440).

Kljub temu v posameznih primerih, npr.pri davčnih odmerah, obstaja možnost, da določitev obveznosti stranki ob izdaji odločbe ni moč enoznačno določiti, npr. že s fiksnim z zneskom v evrih. V takih primerih se za izračun določi formula, vendar gre tu š evedno za postopek nadzora in že ugotovitev obveze, vendar le določljive in ne določno opredeljene obresti kot potencialno bodočo obveznost.

Če pa se ugotovljene pomanjkljivosti nanašajo le na preteklo obdobje, tega z ureditveno ali drugo upravno odločbo po naravi stvari ni moč popraviti oz. zavezancu odrediti popravka za nazaj. To praviloma ni predmet upravnega odločanja, ampak prekrškovnega ukrepa (več v sodbi UPRS I U 1802/2016-9 z dne 18. 12. 2018).