V izreku odločbe je upravni organ odredil obveznosti, pri tem pa je poleg pravega zavezanca (enega od dveh solastnikov) zapisal še ime in priimek druge solastnice, ki pa po vseh dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku, ni zavezanka za izvršitev obveznosti. Ugotovljeno je namreč bilo, da je zgolj en solastnik odgovoren za ureditev zadeve (npr. čiščenje zemljišča), ne pa tudi njegova solastnica. Odločba še ni pravnomočna.

Kako lahko organ »popravi« to točko izreka na način, da bi bil ukrep izrečen le zavezancu, torej, da bi »izbrisal« solastnico, verjetno sklep o popravku ne pride v poštev?

Temeljni namen oficialnih postopov je nadzor nad tem, ali naslovniki predpisov te spoštujejo, torej ali ravnajo v skladu z njimi. V primeru odkritih neskladij, ko naslovnik predpisa ne spoštuje prepovedne ali zapovedne norme, kar pomeni, da ravna v nasprotju s predpisom, pristojni organ (npr. inšpektorat) odredi primeren ukrep, katerega cilj je vzpostaviti zakonito stanje; tj. stanje, v katerem bo naslovnikovo ravnanje skladno s prepisom. Tak ukrep (kaj mora inšpekcijski zavezanec storiti, narediti, opustiti, odpraviti, spremeniti,…) se izreče v obliki upravne odločbe, kar pomeni, da bo obveznost odrejena v izreku odločbe.

Izrek odločbe je najpomembnejši del odločbe, saj se v tem delu odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Če odločba nima izreka, to ni odločba in se šteje, kot da v zadevi ni bilo odločeno. ZUP določa sestavine izreka v 213. členu. Pri tem se loči obvezne (obligatorne), morebitne (eventualne) in neobvezne (fakultativne) sestavine; poleg teh pa ima lahko dispozitiv še druge sestavine, če tako določa materialni predpis (Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 230 in 231). V vsakem primeru mora izrek upravne odločbe vsebovati odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih stranke in odločitev o stroških postopka (če so ali niso nastali); v primeru naložitve obveznosti s strani inšpekcijskega organa pa še določitev roka za izpolnitev obveznosti ter navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Izrek mora biti jasen, kratek in določen, pri čemer kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti (glej še v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223 in 224).

Vsaka upravna odločba začne učinkovati z vročitvijo stranki. Trenutek vročitve odločbe pa ima za posledico tudi, da se v izrek odločbe ne more več posegati (ga preoblikovati, spremeniti ipd.), razen z uporabo pravnih sredstev. Tako je tudi inšpekcijsko odločbo, ki je že bila vročena zavezancu, mogoče spremeniti le v okviru z zakonom določenih pravnih sredstev, kot določajo 158. člen Ustave RS in ZUP ali tudi področni zakoni.

Od trenutka vročitve inšpekcijske odločbe zavezancu prične teči tudi rok za pritožbo. A to pravno sredstvo je povsem v domeni strank in ga organ ne more uporabiti po uradni dolžnosti (glej določbe 229. člena ZUP). Če v konkretnem primeru noben od zavezancev (predvsem solastnica zavezanca) zoper odločbo ne vloži pritožbe, bo odločba postala dokončna in pravnomočna, izvršljiva pa z dnem poteka paricijskega roka. Skladno z določbo četrtega odstavka 225. člena ZUP pa je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, to pa so izredna pravna sredstva, ki jih ureja ZUP v členih od 260 do 281; pa še to le iz tam navedenih razlogov in v z zakonom določenih rokih.

ZUP za razne pomote v zapisu besed, imen ali številk predvideva t. i. popravo napak (223. člen); a sklep o popravi je namenjen zgolj popravljanju tehničnih in drugih očitnih pomot (glej še to povezavo). Gre torej za napačen zapis stvarno izjavljene volje organa (o tem tudi sodba VSRS I Up 1310/2003 z dne 12. 5. 2005). V danem primeru pa ni moč govoriti o pomotnem zapisu ali tehnični napaki, saj gre za napačno določitev zavezane stranke, za kar instituta poprave pomote ni mogoče uporabiti.

V opisanem primeru bi bilo mogoče rešiti napačen zapis strank le s pritožbo. Zato bi s strani organa kazalo spodbuditi napačno zapisano stranko (solastnico) k vložitvi pritožbe, saj bi potem lahko organ napako saniral z izdajo nadomestne odločbe (tretji odstavek 243. člena ZUP). V primeru izteka pritožbenega roka brez vložene pritožbe, pa za poseg v izdano odločbo ni podlag. Odločba, kot opisana zgoraj, nikakor ni nična (ni razlogov iz prvega ostavka 279. člena ZUP); prav tako niso izpolnjeno pogoji za izredno razveljavitev po prvem odstavku 278. člena ZUP (nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati ter hkrati te nevarnosti ni mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi); kot tudi ne razlogi za odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (274. člena ZUP). Glede na opisano, da je bil organ z dejstvom, da solastnica ni zavezanka, seznanjeni že tekom postopka, ni možno izvesti niti obnove postopka po 1. točki 260 člena ZUP, saj se po tej točki postopek lahko obnovi le, če je dejstvo sicer obstajalo že prej, a se zanj ni vedelo.

V takšnem primeru bo treba upoštevati pravnomočnost odločbe, čeprav je napačna.

Če bo odločba izvršena s strani (le enega) zavezanca, to tako in tako ne bo predstavljalo posega v pravni položaj neupravičeno zadolžene stranke (solastnice). V primeru, da obveznost v postavljenem roku ne bo izvršena, pa naj organ upošteva, da se sklep o dovolitvi izvršbe ( 290. člen ZUP) izda le prvozapisani zavezani stranki in ne vsem.