Kako se določi stranke oziroma stranske udeležence postopka? Do katere faze upravnega postopka se lahko osebi, ki v njem ni sodelovala, prizna status stranke oziroma stranskega udeleženca v postopku?

V danem primeru je CSD skrbniku izdal dovoljenje za prodajo sredstev v skladih, katerih lastnica je njegova varovank, tj. mama. S sredstvi od prodaje skladov naj bi se poravnali stroški nepremičnine v solasti varovanke, ki jih je tudi za varovanko krila druga solastnica nepremičnine, tj. hči varovanke in sestra skrbnika. Ali se lahko v tem primeru sestri skrbnika prizna status stranke ali stranske udeleženke v postopku, čeprav je bila odločba skrbniku že vročena, pri čemer je sprva prišlo do napake pri vročanju, ki je bila kasneje sanirana?

Stranka je nujni udeleženec v upravnem postopku, saj se v postopku odloča o njeni pravici, pravni koristi ali obveznosti. To pomeni, da ji mora organ omogočiti sodelovanje, v določenih primerih pa je tudi dolžna sodelovati. Brez stranke se postopek ne more začeti oziroma se ustavi ali prekine. Oseba, ki nastopa kot stranka, mora imeti pravno sposobnost (sposobnost biti stranka) in stvarno legitimacijo (upravičenost ali obveznost v predpisu) (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 98, glej tudi primer 1).

V skladu s 43. členom ZUP ima pravico sodelovati v postopku tudi oseba, ki izkaže pravni interes, če, da zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec) (glej sklep I Up 762/2000 z dne 27. 10. 2004) in se ta izkaže in dokaže. Stranski udeleženec je oseba, ki v postopku druge glavne stranke varuje svoj pravni interes, to so neposredne, osebne in na zakon ali drug predpis pravne koristi (glej primer 2); zgolj dejanski, bodoči ali potencialni interes ne zadošča. Med stranskim udeležencem in posamično upravno zadevo mora tako obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo; slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist.

Na podlagi 44. člena ZUP mora organ ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločitev. Po 142. členu ZUP lahko oseba, ki do takrat v postopku ni sodelovala, kadarkoli med postopkom zahteva priznanje statusa stranke ali stranskega udeleženca, če določno navede (in če je mogoče o tem predloži tudi dokaze), v čem je njen pravni interes. Organ mora o tem izdati pisni sklep, zoper katerega je v primeru negativne odločitve dovoljena pritožba z odložilnim učinkom (glej tudi primer 4).

Če organ med postopkom osebo pozove k udeležbi v postopku oziroma sama ve ali bi morala vedeti, da je postopek v teku, lahko status stranke ali stranskega udeleženca uveljavlja praviloma le do izdaje odločbe na prvi stopnji, kar vključuje tudi njeno vročitev (142. člen ZUP in 143. člen ZUP). Oseba, ki pa ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku do izdaje odločbe, a bi to pravico imela, lahko vstopi v postopek po izdaji odločbe, če/ko je z izdajo odločbe seznanjena, tako da v roku za pritožbo za druge stranke neposredno vloži pritožbo oziroma v tem roku zahteva vročitev odločbe (drugi odstavek 229. člena ZUP) ter nato v pritožbenem roku, ki teče od vročitve odločbe, vloži pritožbo. Če z izdajo odločbe v pritožbenem roku za stranke ni bila seznanjana z izdajo odločbe, lahko vstopi v postopek tudi z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka na podlagi devete točke 260. člena ZUP v povezavi s tretjim odstavkom 261. člena ZUP  (glej tudi primer 5 in sodbi UPRS I U 1852/2021-17 z dne 30. 5. 2023 in III U 396/2012 z dne 20. 9. 2013).

V opisanem primeru je CSD izdal dovoljenje skrbniku za razpolaganje s premoženjem varovanke na podlagi 248. člena Družinskega zakonika (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.). Ker pa je predmet odločanja v upravnem postopku na podlagi navedene materialne podlage le dovoljenje skrbniku, ne pa tudi morebitno vračilo sredstev za stroške nepremičnine, sestra skrbnika v tem postopku nima statusa stranke niti stranske udeleženke, saj ne gre za odločanje o njeni pravici ali pravni koristi kot neposredni, na zakon ali drug predpis oprti osebni koristi, kot jo opredeljuje 43. člen ZUP. Okoliščine v zvezi z vročitvijo odločbe skrbniku v danem primeru tako niso relevantne. Interes po vračilu sredstev bi sestra lahko uveljavljala v drugem (npr. civilnem) postopku, ne pa kot stranka oziroma stranska udeleženka v postopku izdaje dovoljenja CSD.

Pri presoji, na čigave pravice in prave koristi bi lahko vplivala odločitev o podaji dovoljenja skrbniku za razpolaganje s premoženjem varovanca, je sicer treba upoštevati vse okoliščine primera, predvsem pa naravo pravnega posla, ki je predmet dovolitve v upravnem postopku pred CSD. Tudi sodna praksa v tovrstnih primerih ni vedno enotna. Denimo, na podlagi sklepa VSL II Cp 4279/2010 z dne 23. 2. 2011 in sodbe UPRS I U 175/2012 z dne 21. 6. 2012 v primeru podaje dovoljenja k prodajni pogodbi stranka postopka pred CSD ni le skrbnik varovanca, pač pa tudi kupec nepremičnine, saj gre za varstvo tudi njegovih pravic in koristi. Ravno nasprotno pa po sodbi UPRS I U 555/2012 z dne 5. 2. 2013 kupec nepremičnine v upravnem postopku ne uveljavlja ali ne ščiti kakšnih svojih pravic ali pravnega interesa, zato mu položaj (aktivne) stranke tem postopku ne pripada.