Ali se lahko na predlog stranke uvede upravna izvršba proti izdajatelju upravnega akta, ki podeljuje pravico, sploh če je potrjena njegova izvršljivost (npr. pri sklepih o izbiri v razpisnih postopkih ali pri izplačilu socialnih transferjev)?

V obravnavanem primeru je treba najprej razlikovati med pojmoma nastopa izvršljivosti odločbe od njene izvršbe. Izvršljivost pomeni pravno stanje, ki ga pridobijo posamični upravni akti oziroma drugi izvršilni naslovi. Izvršljivi ne postanejo le upravni akti, pri katerih javni interes terja njihovo prisilno izvršitev, pač pa tudi tisti, ki priznavajo pravice in pravne koristi. Izvršba oziroma izvršilni postopek pa predstavlja prisilno realizacijo obveznosti, ne pa tudi pravic (glej primer 1). Izvrševanje na podlagi upravnega akta priznane pravice namreč sodi v domeno posameznika, obveznost pa ni njegova prosta odločitev, saj je bila ta po definiciji upravne zadeve iz 2. člena ZUP določena v smislu sledenja javni koristi (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 258–259).

Razpisni postopki so sicer kompleksni in sestojijo v grobem iz treh faz, kjer se v vsaki izdajajo oz. sklepajo različni akti, kar pomeni različno pravno/sodno varstvo prijaviteljev. Prva faza je objava razpisa oz. sprožitev razpisnega postopka ali tudi njegova razveljavitev oz. ustavitev, kjer se ne izdaja posamičnih upravnih aktov in prijavitelji tudi ob razveljavitvi razpisa ne izkazujejo pravnega interesa (glej sklep VSRS I Up 133/2020 z dne 22. 10. 2020, saj z ustavitvijo postopka, ki se je začel in ustavil po uradni dolžnosti, ni bilo poseženo v nobeno njeno pravico ali pravno korist, pravni položaj prijaviteljev pa je enak kot pred ustavitvijo postopka, in sklep VSRS I Up 22/2025 z dne 26. 3. 2025). Druga faza je praviloma ocenjevanje posameznih prijav in izdaja upravnih odločb o izbiri, za katere je značilna uporaba ZUP in ZUS-1 (čeprav sodišče v primeru spora preverja predvsem postopkovne napaka in rabo materialnega prava, glej sodbo UPRS I U 758/2018-8 z dne 26. 2. 2019). Sledi pa civilnopravna faza s sklenitvijo pogodb med naročnikom in izbranimi ponudniki.

Namen izvršbe upravnih odločb je splošno doseči izpolnitev obveznosti – bodisi izterjavo denarne terjatve bodisi z izpolnitvijo nedenarne obveznosti (284. člen). Izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Načeloma se izvršba izvede kot upravna izvršba, razen kadar gre za prisilno izterjavo iz nepremičnin ali deležev v gospodarskih družbah – v teh primerih je potrebna sodna izvršba (288. člen ZUP). Nadalje ZUP določa več načinov izvršbe nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršbo po drugih osebah po 297. členu ZUP, izvršbo s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem po 298. členu ZUP ali s fizično prisilitvijo po 299. členu ZUP (glej primer 2). Toda izvršba po ZUP se opravi zoper zavezanca, ki je dolžan izpolniti obveznost, bodisi po uradni dolžnosti, kadar to narekuje javna korist, bodisi na predlog upravičenca (286. člen ZUP). Tudi kadar je zavezanec za izpolnitev obveznosti državni organ, se izvršba zoper njega opravi na enak način, kot če bi bil zavezanec kdorkoli drug (glej primer 3), vendar le pri naloženih obvezah države, ne pa za realizacijo pravic, ki naj bi jih država izpolnila.

Glede na vse navedeno tako stranka, ki ji je na podlagi izvršljivega upravnega akta priznana pravica, nima možnosti začeti postopka izvršbe zoper organ, ki je ta akt izdal. Stranki tako preostane le možnost, da se neformalno obrne na organ in ga pozove k izvršitvi odločbe oziroma se obrne na organ, ki je pristojen za (instančni in/ali strokovni) nadzor nad delom organa, ki ni izvršil odločbe.

Pri razpisnih postopkih pa je po izdaji sklepa o izbiri mogoče vložiti civilno tožbo na sklenitev pogodbe o (so)financiranju, saj ta faza postopka ne sodi več v sfero javnega, pač pa civilnega prava, ki temelji na pogodbeni volji obeh med seboj prirejenih strank za sklenitev pogodbe (glej sklep VSRS II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015).