Ali se lahko na predlog stranke uvede upravna izvršba proti izdajatelju upravnega akta, ki podeljuje pravico, sploh če je potrjena njegova izvršljivost (npr. pri sklepih o izbiri v razpisnih postopkih ali pri izplačilu socialnih transferjev)?

V obravnavanem primeru je treba najprej razlikovati med pojmoma nastopa izvršljivosti odločbe od njene izvršbe. Izvršljivost pomeni pravno stanje, ki ga pridobijo posamični upravni akti oziroma drugi izvršilni naslovi. Izvršljivi ne postanejo le upravni akti, pri katerih javni interes terja njihovo prisilno izvršitev, pač pa tudi tisti, ki priznavajo pravice in pravne koristi. Izvršba oziroma izvršilni postopek pa predstavlja prisilno realizacijo obveznosti, ne pa tudi pravic (glej primer 1). Izvrševanje na podlagi upravnega akta priznane pravice namreč sodi v domeno posameznika, obveznost pa ni njegova prosta odločitev, saj je bila ta po definiciji upravne zadeve iz 2. člena ZUP določena v smislu sledenja javni koristi (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 258–259).

Namen izvršbe je torej doseči izpolnitev obveznosti – bodisi izterjavo denarne terjatve bodisi z izpolnitvijo nedenarne obveznosti (284. člen). Izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (drugi odstavek 289. člena ZUP). Nadalje ZUP določa več načinov izvršbe nedenarnih obveznosti, in sicer: izvršbo po drugih osebah po 297. členu ZUP, izvršbo s prisilitvijo z denarnim kaznovanjem po 298. členu ZUP ali s fizično prisilitvijo po 299. členu ZUP (glej primer 2). Izvršba se opravi zoper zavezanca, ki je dolžan izpolniti obveznost, bodisi po uradni dolžnosti, kadar to narekuje javna korist, bodisi na predlog upravičenca (286. člen ZUP). Tudi kadar je zavezanec za izpolnitev obveznosti državni organ, se izvršba zoper njega opravi na enak način, kot če bi bil zavezanec kdorkoli drug (glej primer 3). Načeloma se izvršba izvede kot upravna izvršba, razen kadar gre za prisilno izterjavo iz nepremičnin ali deležev v gospodarskih družbah – v teh primerih je potrebna sodna izvršba (288. člen ZUP).

Glede na vse navedeno tako stranka, ki ji je na podlagi izvršljivega upravnega akta priznana pravica, nima možnosti začeti postopka izvršbe zoper organ, ki je ta akt izdal. Stranki tako preostane le možnost, da se neformalno obrne na organ in ga pozove k izvršitvi odločbe oziroma se obrne na organ, ki je pristojen za (instančni in/ali strokovni) nadzor nad delom organa, ki ni izvršil odločbe.

Pri razpisnih postopkih pa je po izdaji sklepa o izbiri mogoče vložiti civilno tožbo na sklenitev pogodbe o (so)financiranju, saj ta faza postopka ne sodi več v sfero javnega, pač pa civilnega prava, ki temelji na pogodbeni volji obeh med seboj prirejenih strank za sklenitev pogodbe (glej sklep VSRS II Ips 19/2013 z dne 5. 2. 2015). Podrobneje glej o sklepu o izbiri pri dodelitvi sredstev in njegovih pravnih posledicah, češ da gre za pravnomočno odločitev o pravici, čeprav se o obveznosti sklenitve pogodbe ne odloča v upravnem sporu, tudi v povezavi tudi z razveljavitvijo razpisa sklep VSRS I Up 22/2025 z dne 26. 3. 2025, kjer slednje ne vpliva na prvo pravnomočno pravico.