Organ je v istem postopku pozitivno odločil o dveh med seboj povezanih pravicah (npr. o rušenju starega objekta in o gradnji nadomestnega objekta). Stranka je izvedla le drugo pravico (gradnja), ne pa tudi prve (rušenje). Ali lahko upravni organ sproži postopek prisilne izvršitve izvedbe prve pravice?

Pravica posameznika pomeni zakonsko obveznost in dolžnost tako posameznika kot organov oblasti, da to pravico (pravno priznan in varovan interes) upoštevajo in vanjo ne posegajo. Za obveznost pa gre, kadar mora posameznik ali drug pravni subjekt upoštevati neko pravno (državno) normo, kadar mora nekaj storiti ali opustiti, čeprav se morda osebno s tem ne strinja ali pa tega ne želi (Grafenauer, Upravno pravo procesni del, upravni postopek in upravni spor, str. 144).
Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja oziroma odločitve, ki je izražena v dispozitivu odločbe. Do izvršbe kot stopnje postopka pride le izjemoma, če je to glede na naravo upravne zadeve potrebno in če zavezanec noče prostovoljno izvršiti obveznosti, ki so mu naložene z odločbo. V upravnem postopku so strankam z odločbami pogosto naložene kakšne obveznosti ali priznane pravice, ki same po sebi ne zahtevajo posebnega postopka izvršbe (npr. potni list, gradbeno dovoljenje, odmera davka,..), ker to sploh ni potrebno ali pa ker stranke same (prostovoljno) izvršijo to, kar jim je naloženo (Grafenauer: Upravno pravo procesni del, upravni postopek in upravni spor, str. 625).
Izvršba torej pride v poštev v primeru, ko gre za obveznost (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 231).

V našem primeru gre za situacijo, ki bi jo lahko razumeli tudi v smislu neizpolnjene obveznosti, kajti področni zakon je določal, da mora gradbeno dovoljenje kot odločba poleg sestavin, ki so z ZUP predpisane za pisno odločbo, v izreku vsebovati tudi datum, do katerega je potrebno(!) odstraniti nadomeščeni objekt in da je nadomestna gradnja izvedba del, ko se na mestu poprej odstranjenega objekta ali (!) v njegovi neposredni bližini, vendar znotraj gradbene parcele, zgradi nov objekt, s katerim se bistveno ne spremeni namembnost, zunanjost, velikost in vplivi na okolje dosedanjega objekta, ki se ga pred začetkom uporabe nadomestnega objekta odstrani (!). Iz tega izhaja, da je nadomestni objekt lahko stal na drugi lokaciji kot objekt, ki ga je bilo potrebno porušiti, kar je v praksi povzročalo težave, če je stranka (tako kot v našem primeru) zgradila nov objekt, starega pa ni porušila. V takem primeru se je lahko postavilo vprašanje, kaj sme oziroma mora upravni organ, ki je odločil o obeh pravicah, storiti v zvezi z neodstranjenim objektom. Posredno pa to predvsem pomeni, da tudi po področnem zakonu v tej dikciji ni šlo za pravico gradnje (novega objekta), ki bi bila neposredno pogojena s pravico/obveznostjo rušitve (obstoječega objekta). Ne glede na dikcijo področnega zakona gre v obeh primerih za pravico, kar posledično pomeni, da stranke ni mogoče prisiliti, da objekt odstrani, če ni več zainteresirana za njegovo rušitev. Če je rok za rušitev potekel, tega niti ne sme več storiti, ampak bi morala sprožiti nov postopek za uveljavitev te pravice. Rušitev pa bi lahko odredil drug pristojni organ (inšpekcijski), če bi za to obstajal javni interes - npr. ogrožanje javne varnosti.


Področni zakon je bil kasneje spremenjen (ZGO-1B je v prehodnih določbah določil, da se nov objekt lahko zgradi samo na istem mestu kot stari objekt (123. člen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (pisrs.si) (ZGO-1B)) - s tem je bila odstranjena možnost nastopa težav, ki so opisane zgoraj. Rušitev starega objekta je tako od novele ZGO-1B postala de facto obveznost oz. pogoj za črpanje pravice graditi.
Če bi opisana situacija nastopila sedaj, bi tudi po novem Gradbenem zakonu (GZ-1) upravni organ zato moral ukrepati, tako da bi, če legalizacija ne bi bila možna, pristojna inšpekcija odredila rušenje objektov, ki bi presegali nadomestno gradnjo.