Stranka je vložila vlogo (npr. za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi 52. člena Zakona o tujcih). V času vložitve vloge je imel izdano temporarno odločbo (npr. dovoljenje za začasno prebivanje). Ker o vlogi ni bilo odločeno do konca veljavnosti te odločbe, je upravni organ stranko v zadnjem pozivu k dopolnitvi vloge ustrezno pisno obvestil, da mora najkasneje zadnji dan veljavnosti temporarne odločbe pri upravnem organu vložiti vlogo za njeno podaljšanje, kot določa specialni zakon. Stranka tega ni storila.

Nekaj dni po poteku veljavnosti temporarne odločbe je po pooblaščencu (odvetniku) upravnemu organu predložila izjavo, s katero je zaprosila za spremembo zahtevka. Ali gre v predhodno opisanem primeru za strankino uveljavljanje popolnoma drugačnega zahtevka in bi moral organ izdati sklep, s katerim strankinemu zahtevku za spremembo zahtevka ne bi ugodil, ali pa je morebiti strankinemu zahtevku za spremembo zahtevka treba ugoditi in vlogo nadalje obravnavati na podlagi 37.a člena Zakona o tujcih?

Glede nepopolne vloge in poziva k dopolnitvi vloge glej Ravnanje upravnega organa z nepopolno vlogo, glej tudi sklep UPRS I U 1822/2020-15 z dne 12. 10. 2023.

Načelo dispozitivnosti kot del varstva pravic strank daje stranki pravico razpolaganja s svojim zahtevkom. Tudi ta institut je izraz načela ekonomičnosti, saj omogoča priznanje že izvedenih procesnih dejanj, čeprav je zahteva ob začetku postopka drugačna kot ob odločitvi (v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 178 in 179). Ko je postopek uveden, lahko stranka vse do izdaje prvostopenjske odločbe spremeni ali pa razširi svoj zahtevek pod pogoji, ki so določeni v 133. členu ZUP. Za spremembo zahtevka gre, če stranka v postopku, ki ga je uvedel organ na njeno zahtevo, razširi postavljeni zahtevek ali namesto prejšnjega, v istem postopku postavljenega zahtevka, postavi nov zahtevek. Če stranka omeji postavljeni zahtevek (tako da na primer zahteva priznanje pravice v manjšem obsegu), ne gre za spremembo zahtevka v smislu 133. člena ZUP, temveč za delni umik zahteve (134. člen ZUP) (glej Hudej v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 133. členu, str. 46, glej tudi Dopustnost spremembe zahteve tudi ob le smiselni uporabi ZUP).

Da se postopek lahko izvede in v primernem času konča, ZUP stranki glede spreminjanja zahtevka postavlja določene omejitve:

1. stranka lahko svoj zahtevek spremeni le do izdaje odločbe na prvi stopnji;
2. spremenjeni zahtevek se mora opirati na iste bistvene sestavine dejanskega stanja, ni pa nujno, da se opira na isto pravno podlago; stranka torej ne more med postopkom na prvi stopnji v zvezi s spremembo zahtevka hkrati uveljavljati bistveno drugačne ali celo nove dejanske podlage zahtevka, temveč se mora tudi spremenjeni zahtevek opirati na dejstva in okoliščine, ki jih je stranka navajala pred spremembo;
3. organ, ki je uvedel postopek po prvotno postavljenem zahtevku, mora biti stvarno in krajevno pristojen tudi za odločanje o spremenjenem zahtevku;
4. če je za uveljavljanje zahtevka določen materialni rok, mora biti tudi spremenjeni zahtevek postavljen v časovnih omejitvah, saj si stranka s prvotno postavljenim zahtevkom roka za uveljavljanje spremenjenega zahtevka ne varuje; če stranka zahtevek spremeni oziroma postavi nov zahtevek po poteku materialnega roka, se njena zahteva zavrže kot prepozna (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP) (glej Hudej v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 133. členu, str. 47).

Zakon o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 50/11 in nasl.) v prvem odstavku 36. člena določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje lahko podaljša pod enakimi pogoji, kot se izda. Prošnjo za podaljšanje dovoljenja mora tujec vložiti pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja. V skladu s tretjim odstavkom 36. člena ZTuj-2 lahko tujec, ki ima dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, pred iztekom roka, do katerega je dovoljenje izdano, pri pristojnem organu v Republiki Sloveniji vloži tudi prošnjo za izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje z drugačnim namenom.

Pogoja, določena v prvem in tretjem odstavku 36. člena ZTuj-2 (da mora tujec prošnjo za podaljšanje dovoljenja oziroma za izdajo nadaljnjega dovoljenja z drugačnim namenom prebivanje vložiti pred potekom roka, do katerega dovoljenje velja), imata po vsebini značilnost roka, s katerim si stranka zagotovi možnost zahtevati pravico. To pomeni, da sta navedena roka materialna roka. Za materialne roke pa velja, da ima zamuda roka za posledico izgubo pravice. Na prekluzivne roke so organi dolžni paziti po uradni dolžnosti in jih ne morejo podaljševati niti spregledati. Zamuda materialnega roka torej ima za posledico, da procesnega dejanja (v obravnavanem primeru spremembe zahtevka), vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. To posledično pomeni, da tudi (morebitna) vložitev zahteve za vrnitev v prejšnje stanje ni možna (primerjaj sodbo UPRS I U 917/2013 z dne 19. 3. 2014 in sodbo UPRS II U 302/2014 z dne 18. 3. 2015). Pogoje za vrnitev v prejšnje stanje določa 103. člen ZUP.

Če je rok prekluzivne narave, njegov iztek pomeni izgubo procesne pravice, če stranka v predpisanem roku ni opravila procesnega dejanja. Prekluzivni roki zavezujejo predvsem stranke k določenemu dejanju, izjemoma se lahko zamudo teh rokov popravi z vrnitvijo v prejšnje stanje (Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 157).

Spremembo zahtevka je torej stranka vložila prepozno, saj je veljavnost (obstoječega) dovoljenja za začasno prebivanje že potekla. Če organ, ki vodi postopek, ne dovoli razširitve ali spremembe zahtevka, izda o tem sklep. Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Stranka lahko v pritožbi ugovarja, da je prvostopenjski organ napačno presodil pogoje za spremembo zahtevka. Pritožba zoper sklep ni suspenzivna, zato lahko organ nadaljuje z odločanjem o prvotnem zahtevku. Vendar lahko organ s sklepom določi suspenzivni učinek pritožbe (peti odstavek 258. člena ZUP), saj nadaljevanje odločanja proti volji stranke ni smotrno (glej Hudej v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 2. knjiga, komentar k 133. členu, str. 50).