Kaj je vloga in kako ravnati z nepopolno vlogo? Ali je vloga nepopolna, če organ, npr. center za socialno delo prejme vlogo, kjer manjka podpis polnoletnih oseb, na katere se morebitna pridobljena pravica do denarne pomoči tudi nanaša?

Vloge so kakršnakoli sporočila in dejanja stranke oziroma drugih oseb organu – ne glede na tip, vsebino, obliko. Vloga je generičen pojem, ki obsega kakršnokoli sporočilo ali izjavo volje kateregakoli udeleženca v postopku v razmerju do organa oz. uradne osebe (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 126 in nasl.). Vloga po ZUP mora biti razumljiva in mora obsegati vse, kar je treba, da se lahko obravnava. Predvsem mora obsegati: navedbo organa, kateremu se pošilja, zadevo, katere se tiče, zahtevek oziroma predlog, navedbo o tem, kdo je morebitni zastopnik ali pooblaščenec, osebno ime, firmo oziroma osebno ime vlagatelja, prebivališče (naslov) oziroma sedež vložnika oziroma njegovega zastopnika ali pooblaščenca. Organ lahko na obrazcu vloge, ob sprejemu vloge ali z dopisom za dopolnitev vloge zahteva od stranke, da navede svojo uradno dodeljeno identifikacijsko številko, če je to potrebno zaradi identifikacije stranke ali zaradi pridobivanja podatkov iz uradnih evidenc. Prav tako mora vsebovati vse druge dele, ki jih določa zakon (66. člen ZUP). Torej mora vloga imeti vse, kar je potrebno, da jo lahko organ obravnava. Pri tem ni tako važno, da vsebuje določene dokumente, ampak da ti vključujejo vse podatke, ki so po splošnih in področnih predpisih zahtevani za formalno popolno vlogo in tako za meritorni začetek postopka oz. ugotavljanje nadaljnjih vsebinskih pogojev za priznanje pravice oziroma pravne koristi (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 127 in nasl.). Ob tem je treba razlikovati obveznost stranke, da za svoje navedbe (vlogi) o dejanskem stanju predloži dokaze in da zaradi ne predložitve dokazov vloge ni dovoljeno zavreči (140. člen ZUP).

Če je vloga nepopolna, je treba zahtevati dopolnitev in se je ne sme takoj zavreči (glej sklep UPRS I U 1822/2020-15). Kadar so za vloge (čeprav npr. s pravilnikom predpisani) podani posebni obrazci po specifičnem zakonu, pa vloga v sklopu razlage temeljnega načela o varstvu pravic strank in javne koristi ni nepopolna, čeprav ni vložena na danem formularju, kolikor vsebuje vse sestavine, zahtevane z obrazcem. Tedaj ni podlage za njeno dopolnjevanje ali zavrženje, saj je smisel predpisanega obrazca v zagotovitvi ustreznih informacij za meritorno obravnavo vloge in ne forma per se. Če vloga ni popolna, mora organ vložnika pozvati v petih delovnih dneh, tj. instrukcijski rok (pomeni, da naj organ to stori čimprej, a če ne v petih dneh, pač šesti ali sedmi dan), naj vlogo dopolni, pri čemer pa uradna oseba določi stranki prekluzivni rok. Slednji pomeni, da mora stranka poslati manjkajoče v tem roku, sicer bo – po predhodnem opozorilu že v pozivu o tej posledici vloga zavržena. Poziv se oblikuje v obliki dopisa, ki se vroči osebno (več Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 128 in nasl.). Omenjen dopis mora vsebovati tri obvezne sestavine. To so navedba, kaj v vlogi manjka, rok, v katerem naj vložnik dopolni manjkajoče in opozorilo na posledice (prav tam, str. 129).

Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati, in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitev in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu in po posebnem zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS in 6. člen ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/10 in nasl.) V skladu z materialnim predpisom je pravica do denarno socialne pomoči individualna pravica, ki bi jo po pravilih ZUP moral uveljaviti vložnik vloge. Tega ne spreminja dejstvo, da pravico lahko uveljavljajo tudi drugi družinski člani, niti da se pri ugotavljanju upravičenosti in višine pravice upošteva premoženjsko stanje celotne družine. Kadar pravico uveljavljajo vsi družinski člani se v skladu z omenjenim zakonom (39. člen) pravica dodeli za vso družino, vendar to ne spremeni prej navedenega, da se pravno formalno odloča o pravici posameznih članov družine, ki se odmeri z isto odločbo (zato ni mogoče reči, da se odloča o pravici družine). Iz tega izhaja, da so vsi družinski člani (aktivne) stranke postopka, ki jih center za socialno delo navede v izreku odločbe.

Postopek uveljavljanja pravice, ki je v tem primeru predpisan z drugim zakonom, tj. ZUPJS, določa t. i enotno vlogo za uveljavljanje različnih socialnih pravic, med drugim tudi pravice do denarno socialne pomoči. V tem zakonu ni zaslediti, da bi omogočal vlaganje vlog tako, da vložnik hkrati vloži vlogo za denarno socialno pomoč zase in za družinske člane. Zato bi ti praviloma morali vložiti svojo vlogo. Zakon sicer predvidi, da se s podzakonskim aktom predpiše obrazec vloge, vendar tak podzakonski akt ni bil izdan. Obrazec vloge, ki ga je kot pripomoček pripravilo resorno ministrstvo, sicer predvideva, da bi vlogo podpisali tudi družinski člani, če oziroma kadar uveljavljajo pravico do denarno socialne pomoči in varstvenega dodatka (glej povezavo

). Vendar pa enotna vloga ne upošteva, da noben zakon ne ureja možnosti, da vložnik vloge za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek uveljavlja zase in za družinske člane, če se tako dogovorijo. Enotna vloga bi morala predvideti možnost, da so vložniki vloge različne osebe. Nasprotno velja, da je vložnik samo oseba, ki je navedena kot vložnik, saj se podatki o družinskih članih (zakonec, zunajzakonski partner, otroci) v njej navedejo le v smislu podatkov o dejanskem stanju.

Kadar se v postopku odloča o individualnih pravicah več oseb, bi te morale biti navedene kot vložniki. Prav tako bi te osebe morale podpisati vlogo, saj s tem potrjujejo izjavo volje za pridobitev pravice. Nedoslednost obrazca, ki ne predvidi možnosti navajanja vložnikov, ki uveljavljajo pravico oziroma njihovih zahtevkov, ampak predvideva le njihov podpis, je ob odsotnosti drugačne procesne ureditve v področnih zakonih treba obravnavati po ZUP. To pomeni, da bi center za socialno delo v primerih, ko so na vlogi tudi podpisi družinskih članov, sicer lahko sklepal, da slednji uveljavljajo pravico in izvedel postopek. Kadar pa družinski člani, ki so sicer navedeni v vlogi, te ne bi podpisali, bi v skladu s temeljnim načelom varstva pravic stranke (7. člen ZUP) moral pozvati vložnika, da sporoči, ali pravico uveljavlja zase ali tudi za druge družinske člane, ter v primeru uveljavljanja pravice predloži njihovo podpisano izjavo. Brez nedvomno izražene volje družinskih članov o njihovi pravici ne more odločati, čeprav njihovo premoženjsko stanje upošteva pri dejanskem stanju zadeve. Takšna situacija je lahko administrativno precej obremenjujoča tako za stranko-e kot tudi center za socialno delo, toda brez nedoumne izjave volje o pravici osebe, center za socialno delo ne more odločati, saj obseg zahtevka ni jasen, še več ni jasna volja vseh oseb. Brez izražene volje za pridobitev pravice bi bila odločitev lahko celo nična (glej 279. člen ZUP). Zato bi bilo primerno, da resorno ministrstvo ustrezno prilagodi obrazec vloge, da bi omogočal ali nedvoumno vložitev vloge vsem družinskim članom ali vsaj pooblastitev vložnika vloge oziroma da spremeni zakon tako, da vlogo vloži en član družine tudi za druge polnoletne člane, če vložnik poda izjavo, da je z vložitvijo vloge seznanil druge družinske člane, ki soglašajo z uveljavitvijo pravice.