Ali se lahko organ v odločbi glede ugotavljanja kršitev sklicuje na navedbe prijavitelja (npr. na podlagi tržnega klica), s katerim ni opravil zaslišanja? Organ je zavezanca seznanil s temi navedbami in ga že pred izdajo odločbe obvestil, da jim bo sledil, zavezanec pa temu ni nasprotoval in ni predlagal zaslišanja prijavitelja. Kako opredeliti takšno izvedbo dokaza brez zaslišanja?

Načelo ali pravica biti slišan je mednarodno, ustavno in s slovenskim ZUP v 9. členu izrecno poudarjena kot izraz demokratičnosti oblasti. Kršitev tega načela je zato absolutni pritožbeni razlog skladno s tretjo točko drugega odstavka 237. člena ZUP (glej tudi primer 1) , predvsem pa pomeni nespoštovanje načel dobre uprave. Strankina možnost, da se izjavi in sodeluje v postopku, je ena najpomembnejših procesnih pravic v razmerju do oblasti. To pomeni, da mora biti stranki še pred izdajo odločbe omogočeno, da poda izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev organa. Če za posamezna dejanja v postopku ni z zakonom določeno, v kakšni obliki se lahko opravijo, jih opravijo stranke zunaj ustne obravnave pisno ali ustno na zapisnik, na obravnavi pa ustno. Če so v postopku udeležene stranke s nasprotujočimi interesi, mora imeti vsaka stranka možnost, da predloži izjavo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (po Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 56).

Organ daje strankam možnost sodelovanja; ne gre za njihovo obveznost temveč za pravico, ki jo stranka izčrpa ali ne, toda odločitev na temelju odprte možnosti organa mora biti strankina (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 126). Organ odločbe ne sme opreti na tista dejstva, o katerih se stranke niso mogle izjaviti (tretji odstavek 9. člena ZUP). Kdaj med postopkom bo organ stranki omogočil izvrševanje te pravice je sicer odvisno od kompleksnosti samega postopka, a kljub temu omejevanje sodelovanja strank na samo določen čas med postopkom ni dovoljeno (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 130, 131).

Izjeme od načela zaslišanja stranke lahko glede na 3. člen ZUP in ob upoštevanju 22. člena Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) določajo področni zakoni, ki specifično urejajo postopek na določenem področju. Glede načela zaslišanja stranke področni zakon bodisi omeji pravice izjavljanja neposredno bodisi prek določitve, da se v določenih primerih samodejno vodi skrajšani ugotovitveni postopek ali da je ustna obravnava izključena ipd. (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2022, 1. knjiga, str. 134, 135).

Navedbe prijaviteljev oziroma prič so lahko podlaga za uvedbo postopka po uradni dolžnosti kot tudi dokazovanja v postopku, tako skladno z določbami ZUP kot tudi Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.). Če prijavitelj ni anonimen in njegova identiteta ni varovana, organ v teh primerih praviloma izvede njegovo zaslišanje na ustni obravnavi (prvi odstavek 154. člena ZUP). S tem je stranki dana možnost izjaviti se, saj lahko pričo sprašuje glede njenih navedb, preverja njeno verodostojnost, s tem pa vpliva na lasten položaj pri končni odločitvi organa. Vendar tudi v teh primerih ustna obravnava oziroma zaslišanje prijavitelja ob vabljenju stranke nista nujna, če je načelu zaslišanja zadoščeno drugače, predvsem da je stranki dana možnost seznanitve z navedbami prijavitelja in odgovora nanje pred izdajo odločbe (glej sodbo VSRS I Up 836/2003 z dne 24. 9. 2003). Takšna izvedba dokaza se opredeli z listinami in izjavami v spisu (glej primer 2) in povzame v obrazložitvi odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP).

Če stranka predlaga zaslišanje prijavitelja, mora organ najprej presoditi, ali je to zakonito (npr. da ni zaščitena identiteta prijavitelja) in ali bi izvedba takšnega dokaza pripomogla k rezultatom ugotovitvenega postopka. Kot poudarja sodna praksa (npr. VSRS Sodba X Ips 35/2024 z dne 22. 1. 2025), pri tem vnaprejšnja dokazna ocena organa, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu takšnega dokaza na končno oceno, ni dopustna. Tako mora organ v končni odločbi jasno utemeljiti svojo odločitev, zakaj zaslišanja, kljub predlogu stranke, ni izvedel.

V konkretnem primeru je torej bistveno, da mora organ stranki dati možnost opredelitve do navedb prijavitelja, njihovega izpodbijanja in dopolnjevanja, če ni varovana identiteta osebe prijavitelja, pa tudi možnost izpodbijanja njegove verodostojnosti ipd. Praviloma se to izvede neposredno na ustni obravnavi, lahko pa se stranko le seznani z navedbami in se ji da možnost pripomb v določenem roku.