V skladu s tretjo točko drugega odstavka 237. člena imata stranka ali stranski udeleženec, katerima ni bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, pravico do pritožbe. Nadalje 244. člen ZUP določa, da mora prvostopenjski organ v primeru, da stranki ni bila dana možnost izjaviti se, čeprav bi bilo to obvezno in stranka sedaj to zahteva v pritožbi, izvesti oz. dopolniti posebni ugotovitveni postopek. Kako se izvajata omenjena člena?

V posameznih fazah postopka mora upravni organ ravnati po posameznih institutih in procesnem redu. V vsaki fazi pa so organu in stranki dane procesne pravice in obveznosti. Odstopanja od teh pravic in obveznosti pomenijo kršitev pravil postopka, kjer ločimo bistvene in nebistvene napake (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 28). Med bistvene napake ZUP vključuje sedem absolutnih napak (glej drugi odstavek 237. člena ZUP). Ko govorimo o absolutnih bistvenih postopkovnih napakah, mislimo predvsem na formalno zakonitost - uresničevanje temeljnega načela zakonitosti (6. člen ZUP). Tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa situacijo, ko stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kot eno izmed sedmih bistvenih postopkovnih napak (gre torej za kršitev temeljnega načela zaslišanja stranke, 9. člen ZUP). Vsaka izmed omenjenih absolutnih napak je samostojni razlog za pritožbo, ki šteje za tako hudo kršitev, da je zakonodajalec že vnaprej predvidel, da bi bila odločitev verjetno drugačna, če v postopku oz. pri izdaji odločbe ne bi prišlo do takšnih napak. Glede na resnost absolutnih bistvenih postopkovnih napak drugi odstavek 247. člena ZUP določa, da pritožbeni organ sam po uradni dolžnosti preizkusi, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka. Glede ostalih postopkovnih napak pa je organ pri preizkusu pritožbe vezan na pritožbene navedbe pritožnika, pri čemer pa ni vezan na njihovo pravno kvalifikacijo (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 678).


Torej, če je bila odločba izdana, ne da bi imela stranka možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, potem ima stranka pravico do pritožbe. Organ prve stopnje mora v takem primeru zaslišati stranko (ne glede na to, ali je to izrecno zahtevala v pritožbi; prim. 243. in 244. člen ZUP) in izdati nadomestno odločbo, če bi bilo stvar treba rešiti drugače, saj bi sicer v primeru takojšnjega odstopa pritožbe drugi stopnji v skladu z 245. členom ZUP slednji moral odpraviti odločbo že zaradi bistvene kršitve določb postopka. Zaslišanje je nujno tudi, če prvostopenjski organ ne bi izdal nadomestne odločbe, saj drugi stopnji tako ne bo treba dopolnjevati posebnega ugotovitvenega postopka ter ponovno zaslišati stranke, temveč lahko na podlagi izvedenega postopka prve stopnje ponovno odloči oz. ravna v skladu s pravili odločanja druge stopnje o pritožbi kot izhajajo iz 246. člena ZUP. Smisel ureditve 244. člena ZUP je torej zasledovanje načela ekonomičnosti (14. člen ZUP) v smislu varovanja javnega interesa in zasledovanja učinkovitosti postopka, ki je tako v javnem interesu kot tudi interesu stranke.