Ali upravni organ lahko izda odločbo na podlagi listin in dokazov, brez izjave stranke, če je celotno dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, povsem nesporno izkazano (npr. ali je treba dati lastniku psa v postopku vpisa tega v register nevarnih psov možnost izjaviti se, če je nedvoumno, da je ta pes ogrizel neko osebo)?

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. To velja tudi za načelo materialne resnice, ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo, in načelo zaslišanja stranke, ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.

Upoštevaje določbe 4. odstavka 146. člena ZUP tako upravni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, čeprav je dejansko stanje nesporno ugotovljeno in dokazano. Če stranki sodelovanje v postopku ni omogočeno, zlasti možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, sploh njej v breme, gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP). Upravni organ mora pritegnitev strank k sodelovanju ne samo izvesti, temveč tudi dokumentirati v zapisnikih o procesnih dejanjih oz. izjavah strank, ki jih v tem delu prav tako povzame v obrazložitvi odločbe (prvi odstavek 214. člena ZUP), s čimer se zagotovi formalna zakonitost postopka in končne odločbe (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 446). Bistvene kršitve pravil postopka, zaradi kršitve načela zaslišanje stranke ni, če bi njeno sodelovanje glede na nesporne podatke postopka ne vplivalo na rešitev zadeve (sodba VS Hrvaške U 6175/70) - glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 446, česar pa v navedenem primeru ni mogoče z gotovostjo trditi.

Poudariti je torej treba, da je cilj obeh navedenih načel različen, pri načelu materialne resnice ugotovitev relevantnih dejstev, pri načelu zaslišanja stranke pa varstvo njenih pravic in pravnih koristi, zato je treba zavezancu (npr. lastniku psa) dati možnost, da se izjavi in tako potencialno uspe z izpodbijanjem (domnevno) nespornih z drugimi dokazili izkazanih dejstev.