Organ prve stopnje je na podlagi utemeljene pritožbe stranke izdal nadomestno odločbo, zoper katero se je stranka ponovno pritožila, a iz drugih pritožbenih razlogov kot prvič, teh razlogov stranka v prvi pritožbi ni navedla. Ali lahko prvostopenjski organ ponovno odloča o pritožbi, za katero je spoznal, da je utemeljena in ni potreben nov ugotovitveni postopek?

Pritožba je redno (vedno dovoljena, razen kadar jo izključuje zakon), devolutivno (o njej odloča organ druge stopnje) in suspenzivno (navadno zadrži izvršitev odločbe do odločitve po pritožbi) pravno sredstvo (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 234). Pritožba se vloži pri organu prve stopnje, ki najprej preizkusi, ali je pritožba dovoljena, pravočasna in vložena po upravičeni osebi (240. člen ZUP). Če pritožba uvodni preizkus prestane, jo organ pošlje v opredelitev morebitnim strankam z nasprotnimi interesi (241. člen ZUP) in nato, po predhodni dopolnitvi ugotovitvenega postopka (243. člen ZUP in 244. člen ZUP) ali tudi brez le-te, če ni potrebna (242. člen ZUP), izda nadomestno odločbo, če je pritožba utemeljena. Če izpodbijane odločbe ne nadomesti, jo na podlagi 245. člena ZUP brez odlašanja, najpozneje pa v 15 dneh od prejema, pošlje v odločanje pristojnemu organu druge stopnje.

Če so torej formalni pogoji izpolnjeni, pa dopolnjevanje ugotovitvenega postopka ni potrebno, prvostopenjski organ na podlagi 242. člena ZUP, izda nadomestno odločbo, če spozna, da je pritožba utemeljena, ker bi bilo treba odločiti drugače. Nadomestna odločba predstavlja izraz načel varstva pravic strank in ekonomičnosti, saj pritožbi takoj ugodi že organ prve stopnje, če spozna svojo napako in je ne odstopi drugi stopnji, saj bi to postopek in uveljavitev pravic strank zavleklo (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 239). Gre za novo prvostopenjsko odločbo. Kot taka je za pritožnika lahko tudi neugodna (glej primer 1 in UPRS Sodbo IV U 149/2018-22 z dne 21. 6. 2021).

Nadomestna odločba je prvostopenjska odločba, zoper katero je dovoljena nova pritožba in se lahko izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, ne glede na to, ali je stranka te razloge navajala že v prvotni pritožbi ali ne. Bistveno pa je, da organ prve stopnje po formalnem preizkusu na podlagi 240. člena ZUP ne preverja več zakonitosti nadomestne odločbe, in jo mora nemudoma, najkasneje pa v 15 dneh od prejema poslati v odločanje pristojnemu organu druge stopnje na podlagi drugega odstavka 242. člena ZUP v zvezi s prvim odstavkom 245. člena ZUP (po Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 239; glej tudi primer 2 in primer 3).

Četudi bi bila ob utemeljenosti pritožbe zoper nadomestno odločbo z vidika načel varstva pravic strank in ekonomičnosti postopka morda videti smiselna ponovna izdaja nadomestne odločbe že na prvi stopnji, pa bi bila takšna odločba nezakonita, saj prvostopenjski organ pravne podlage za tovrstno postopanje v ZUP nima. To bi predstavljalo kršitev načela zakonitosti kot osrednjega in ustavno izhajajočega načela delovanja upravnih organov. Zato je bistveno, da organ prve stopnje ob izdaji nadomestne odločbe poskrbi za njeno pravilnost in zakonitost.