Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Napačna določitev stranke oziroma zavezanca v izreku odločbe - V USKLAJEVANJU
Datum odgovora: 4. 6. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
V izreku odločbe je inšpekcijski organ odredil obveznosti, pri tem pa je poleg pravega zavezanca (enega od dveh solastnikov) zapisal še ime in priimek druge solastnice, ki pa po vseh dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v postopku, ni zavezanka za izvršitev obveznosti. Ugotovljeno je namreč bilo, da je zgolj zavezanec odgovoren za čiščenje zemljišča, ne pa tudi njegova solastnica. Odločba še ni pravnomočna.
Kako lahko inšpekcijski organ »popravi« to točko izreka na način, da bi bil ukrep izrečen le zavezancu (torej, da bi »izbrisal« solastnico)? Predvidevamo, da s sklepom o popravi pomote to ni mogoče storiti.
Odgovor:
Temeljni namen inšpekcijskih postopov je nadzor nad tem, ali naslovniki predpisov le te spoštujejo, torej ali ravnajo v skladu z njimi. V primeru odkritih neskladij (ko naslovnik predpisa ne spoštuje prepovedne ali zapovedne norme, kar pomeni, da ravna v nasprotju s predpisom), inšpektor izreče primeren ukrep, katerega cilj je vzpostaviti zakonito stanje; torej stanje, v katerem bo naslovnikovo ravnanje skladbo s prepisom. Inšpekcijski ukrep (kaj mora inšpekcijski zavezanec storiti, narediti, opustiti, odpraviti, spremeniti,…) pa se izreče v obliki upravne odločbe, kar pomeni, da bo ukrep zapisna v izreku odločbe.
Izrek odločbe je najpomembnejši del odločbe, saj se v tem delu odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Če odločba nima izreka, to ni odločba in se šteje, kot da v zadevi ni bilo odločeno. ZUP določa sestavine izreka v 213. členu. Pri tem ločimo obvezne (obligatorne), morebitne (eventualne) in neobvezne (fakultativne) sestavine; poleg teh pa ima lahko dispozitiv še druge sestavine, če tako določa materialni predpis (glej v Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 230 in 231). V vsakem primeru mora izrek upravne odločbe vsebovati odločitev o predmetu postopka, odločitev o vseh zahtevkih stranke in odločitev o stroških postopka (če so ali niso nastali); v primeru naložitve obveznosti s strani inšpekcijskega organa pa še določitev roka za izpolnitev obveznosti ter navedbo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Izrek mora biti jasen, kratek in določen, pri čemer kratkost ne sme iti na račun nedvoumnosti (glej še v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 223 in 224).
Vsaka upravna odločba začne učinkovati z vročitvijo stranki. Trenutek vročitve odločbe pa ima za posledico tudi, da se v izrek odločbe ne more več posegati (ga preoblikovati, spremeniti ipd.), razen z uporabo pravnih sredstev. Tako je tudi inšpekcijsko odločbo, ki je že bila vročena zavezancu, mogoče spremeniti le na podlagi pravnih sredstev.
Od trenutka vročitve inšpekcijske odločbe zavezancu prične teči tudi rok za pritožbo. A to pravno sredstvo je povsem v domeni zavezanca in ga inšpektor ne more uporabiti po uradni dolžnosti (glej 229. člena ZUP). Če v konkretnem primeru noben od zavezancev (predvsem solastnica zavezanca) zoper odločbo ne bo vložil pritožbe, bo inšpekcijska odločba postala dokonča in pravnomočna (izvršljiva pa z dnem poteka paricijskega roka). Skladno z določbo četrtega odstavka 225. člena ZUP pa je pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom, to pa so izredna pravna sredstva, ki jih ureja ZUP v členih od 260 – 280; pa še to le iz tam navedenih razlogov.
Drži sicer, da ZUP za razne pomote v zapisu besed, imen ali številk predvideva t.i. popravo napak (223. člen); a je ta namenjena zgolj popravljanju tehničnih in drugih očitnih pomot (glej še: povezavo). Gre torej za napačen zapis stvarno izjavljene volje organa (glej še sodbo VSRS št. I Up 1310/2003 z dne 12. 5. 2005). V konkretnem primeru pa ni mogoče govoriti o pomotnem zapisu ali tehnični napaki, saj gre pravzaprav za napačno določitev inšpekcijskega zavezanca, zakar instituta poprave pomote ni mogoče uporabiti.
V opisanem primeru bi morebiti veljalo »vzpodbuditi« solastnico k vložitvi pritožbe, saj bi potem lahko svojo napako sanirali z izdajo nadomestne odločbe (tretji odstavek 243. člena ZUP). V primeru izteka pritožbenega roka brez vložene pritožbe, pa vam preostane le bore malo možnost. Odločba, kot opisana zgoraj, nikakor ni nična (ni razlogov iz prvega ostavka 279. člena ZUP); prav tako niso izpolnjeno pogoji za izredno razveljavitev po prvem odstavku 278. člena ZUP (nujni ukrepi v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati ter hkrati te nevarnosti ni mogoče uspešno odvrniti z drugimi sredstvi); kot tudi ne razlogi za odprava ali razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (274. člena ZUP). Glede na opisano, da ste bili z dejstvom, da solastnica ni zavezanca, seznanjeni že tekom postopka (kar pomeni, da ste imeli pred izdajo odločbe »na mizi« vse ustrezne dokaze), pa ne boste mogli izvesti niti obnove postopka po 1. točki 260 člena ZUP, saj se po tej točki postopek lahko obnovi le, če je dejstvo sicer obstajalo že prej, a se zanj ni vedelo.
V takšnem primeru boste pač mogli sprejeti dejstvo, da je odločba, četudi napačna, pravnomočna. V kolikor bo inšpekcijska odločba izvršena s strani zavezanca, to tako in tako ne bo predstavljalo nikakršnega posega v pravni položaj solastnice. V primeru, da obveznost v postavljenem roku ne bo izvršena, pa boste lahko dejstvo o tem, da solastnica ni zavezanka, upoštevali v trenutku uvedbe prisilne izvršbe (glej 290. člen ZUP) in boste sklep o dovolitvi izvršbe izdali zgolj zavezancu.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.