Zadeva: Začetek postopka po uradni dolžnosti

Datum odgovora: 9. 4. 2014, pregled 18. 12. 2022, dopolnjeno 23. 2. 2024
Status uporabnika:  uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Kdaj se upravni postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, v resnici začne?

Področni zakon določa, da se postopek začne na predlog predstojnika notranje organizacijske enote organa, o zadevi pa nato odloča predstojnik organa. Ali akt predstojnika notranje organizacijske enote organa predstavlja dejanje, s katerim se začne postopek po uradni dolžnosti v smislu ZUP?

Kateri koraki se lahko razumejo že kot začetek postopka po uradni dolžnosti in posledično, s katerim aktom se postopek zaključi, npr. v pristojnosti Agencije RS za okolje, ki je pristojna za uveljavljanje odgovornosti za preprečevanje ali sanacijo okoljske škode, kar je treba poglobljeno ugotavljati, da se postopek sploh uvede= Npr. ali že pomenijo začetek postopka, če še ni prišlo do stika z zavezano stranko: prejem bolj ali manj skopega obvestila o domnevni škodi od drugih organov ali organizacij (npr. inšpekcije, Policija); začetna interna presoja (tehtanje), ali prejete informacije iz obvestil ali medijskih poročil vzpostavljajo verjetnost, da gre za nastanek okoljske škode; pridobivanje podatkov o škodnem dogodku od drugih organov ali organizacij (npr. gasilci, Policija, inšpekcije); izvedba vzorčenja ter kemijske (ali druge) analize?

Odgovor:

Upravni postopek po ZUP se lahko začne na dva alternativna načina, odvisno od interesa, ki se uveljavlja (strankin ali javni), in sicer na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Po uradni dolžnosti se postopek začne, če zakon ali na zakon oprt predpis tako določa, ali če to terja varstvo javnega interesa ali javne koristi določene z zakonom (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 146).

Po uradni dolžnosti je postopek začet v trenutku, ko organ opravi v ta namen kakršno koli dejanje (127. člen ZUP), a mora iti za dejanje v razmerju do stranke, ne le notranje poslovanje organa. Le redko se po ZUP o začetku postopka izda kak akt (npr. sklep o dovolitvi obnove postopka, gl. prvi odstavek 268. člena ZUP). Za začetek postopka bo veljal npr. trenutek, ko organ skladno s predpisi o pisarniškem poslovanju ustrezno evidentira novo upravno zadevo, ali ko uradna oseba, ki vodi postopek, začne s pridobivanjem in izvajanjem dokazov v upravnem postopku z namenom odločitve o zadevi pri začetku postopka izven uradnih prostorov organa (npr. na terenu pri inšpekcijskem postopku) (Jerovšek, Komentar k ZUP, 2004, str. 393).

Glede na izrecno določbo področnega predpisa, da se postopek začne na predlog predstojnika notranje organizacijske enote, pa je tak akt treba razumeti kot procesno predpostavko za uvedbo postopka in hkrati kot trenutek začetka postopka, in to ne glede na to, kdaj je nato organ, ki sicer vodi postopek in odloča o zadevi, storil prvo dejanje v razmerju do stranke (gl. npr. 81. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, (ZIKS-1), Ur. l. RS, št. 22/2000 in novele). 

Hkrati je ta akt (predlog) treba šteti za akcesorni akt, ki sicer nima narave konkretnega upravnega akta, je pa po svojem bistvu zahteva za izdajo konkretnega upravnega akta in brez nje le-tega ni mogoče izdati. Posledično je izdani upravni akt t. i. zbirna odločba. Z zakonom ali drugim predpisom, ki temelji na zakonu, je namreč lahko določeno, da odloča en organ s sodelovanjem drugega organa. Odločbo, ki se izda v takšni upravni zadevi, imenujemo zbirna (sestavljena, kompleksna) odločba. Sodelovanje drugih organov v postopku ter pri odločanju in izdaji takšne odločbe je utemeljeno zaradi določene zainteresiranosti teh organov v upravni zadevi oziroma zaradi posebne narave upravne zadeve, o kateri je treba odločiti, kaže pa se v tem, da vsak od sodelujočih organov opravi določeno dejanje postopka, šele dejanja vseh organov omogočijo izjavo volje ter pravni obstoj in pravno učinkovanje zbirne odločbe. Zbirna odločba, ki jo izda organ, pristojen za odločanje v upravni zadevi, je osrednji (centralni) akt, sestavni deli tega akta pa so dejanja sodelujočih organov, ki jim zakon oziroma drug predpis priznava pravico do določenega sodelovanja oziroma soodločanja v upravni zadevi. Sodelovanje drugih organov pri izdaji zbirne odločbe se izraža v različnih oblikah. Glede na stopnjo zainteresiranosti v upravni zadevi, v kateri se odloča, je lahko oblika sodelovanja med drugimi, tudi predlog (odločba izdana na predlog drugega organa). Če zakon določa, da se odločba izda na predlog drugega organa, pristojni organ odločbe ne more izdati na lastno pobudo (gl. Androjna in Kerševan, Upravni postopek in upravni spor, 2006, str. 391-396).

Po 165. členu ZVO-2, ki ureja izvajanje sanacijskih ukrepov se odločba izda le v primeru, če se ugotovi, da je okoljska škoda nastala. Z odločbo se povzročitelju okoljske škode  odredi izvedba najustreznejših sanacijskih ukrepov.

Po ZUP se postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, glede na določbo prvega odstavka 127. člena ZUP začne, ko opravi pristojni organ v ta namen prvo procesno dejanje v razmerju do (znane ali vsaj določljive) stranke. Ugotavljanje določenih okoliščin še ne pomeni nujno uvedbe postopka. Torej, v kolikor ministrstvo na podlagi prejetih informacij na podlagi katerih ugotavlja ali je sploh šlo za okoljsko škodo in v ta namen tudi npr. izvede ogled oz. analizo tal, to glede na 165. člen ZVO-2 še ne pomeni, da je uvedel upravni postopek. V kolikor se ugotovi, da ne gre za okoljsko škodo, bo uradna oseba o tem napisala uradni zaznamek na podlagi drugega odstavka 74. člena ZUP in tudi navedla, da razlogov za uvedbo postopka ni.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...