Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Začetek postopka po uradni dolžnosti
Datum odgovora: 9. 4. 2014, pregled 18. 12. 2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Kdaj se upravni postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, v resnici začne?
Področni zakon določa, da se postopek začne na predlog predstojnika notranje organizacijske enote organa, o zadevi pa nato odloča predstojnik organa. Ali akt predstojnika notranje organizacijske enote organa predstavlja dejanje, s katerim se začne postopek po uradni dolžnosti v smislu ZUP?'
Agencija RS za okolje je pristojna za uveljavljanje odgovornosti za preprečevanje ali sanacijo okoljske škode. Uveljavitev te odgovornosti se zgodi z upravnim aktom - odločbo po izvedbi ugotovitvenega postopka. Ker gre pri tovrstni odločbi za naložitev obveznosti povzročitelju, je upravni postopek pred izdajo odločbe po svoji naravi postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti. Pristojni organ običajno za primer, ki bi lahko predstavljal primer okoljske škode, ne izve od povzročitelja (prvi odstavek 165. člena ZVO-2), pač pa je o njem obveščeno (drugi odstavek 165. člena ZVO-2). Pojem okoljske škode je dokaj širok, opredeljen je tudi z nedoločnimi pravnimi pojmi. Mnogokrat se ugotovitveni postopek v velikem delu nanaša na ugotavljanje, ali gre pri negativnih posledicah na okolju za okoljsko škodo ali ne. Prvi del obravnavanja tovrstnega primera zato navadno pomeni ugotavljanje dejstev, ki vzpostavljajo "okoljsko škodo", in mnogokrat se izkaže, da dejansko stanje ne omogoča, da bi ga subsumirali pod ta pojem. V nekaterih primerih je tak zaključek mogoče vzpostaviti že prima facie. V tem delu postopka pristojni organ strank (povzročitelja in morebitnih stranskih udeležencev) še ne vključuje v postopek. Kaj je tisto dejanje ali dogodek, ki pomeni, da je obravnavanje neke informacije o domnevni okoljski škodi upravni postopek (upravna zadeva)? Zagotovo velja, da je dejanje, ki pomeni, da se vodi upravni postopek, prvi stik z domnevnim povzročiteljem. Kateri od tipičnih predhodnih dogodkov, navedenih v nadaljevanju, lahko štejemo pod postopkovno dejanje. Vsak od korakov je namenjen temu, da se potrdi ali ovrže sum, da je prišlo do okoljske škode.
1) prejem bolj ali manj skopega obvestila od drugih organov ali organizacij (npr. inšpekcija, Policija);
2) začetna interna presoja (tehtanje), ali prejete informacije (iz obvestil ali medijskih poročil) vzpostavljajo verjetnost, da gre za nastanek okoljske škode;
3) pridobivanje podatkov o škodnem dogodku od drugih organov ali organizacij (npr. gasilci, Policija, inšpekcija);
4) izvedba vzorčenja ter kemijske (ali druge) analize.
Zlasti nas zanima korak ali prima facie ugotovitev, da iz obvestila ne izhaja, da bi lahko šlo za okoljsko škodo, že pomeni odločanje o upravni zadevi, in posledično, s kakšnim aktom organ tako upravni postopek zaključi.
Odgovor:
Upravni postopek po ZUP se lahko začne na dva alternativna načina, odvisno od interesa, ki se uveljavlja (strankin ali javni), in sicer na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti (125. člen ZUP). Po uradni dolžnosti se postopek začne, če zakon ali na zakon oprt predpis tako določa, ali če to terja varstvo javnega interesa ali javne koristi določene z zakonom (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 146).
Po uradni dolžnosti je postopek začet v trenutku, ko organ opravi v ta namen kakršno koli dejanje (127. člen ZUP), a mora iti za dejanje v razmerju do stranke, ne le notranje poslovanje organa. Le redko se po ZUP o začetku postopka izda kak akt (npr. sklep o dovolitvi obnove postopka, gl. prvi odstavek 268. člena ZUP). Za začetek postopka bo veljal npr. trenutek, ko organ skladno s predpisi o pisarniškem poslovanju ustrezno evidentira novo upravno zadevo, ali ko uradna oseba, ki vodi postopek, začne s pridobivanjem in izvajanjem dokazov v upravnem postopku z namenom odločitve o zadevi pri začetku postopka izven uradnih prostorov organa (npr. na terenu pri inšpekcijskem postopku) (Jerovšek, Komentar k ZUP, 2004, str. 393).
Glede na izrecno določbo področnega predpisa, da se postopek začne na predlog predstojnika notranje organizacijske enote, pa je tak akt treba razumeti kot procesno predpostavko za uvedbo postopka in hkrati kot trenutek začetka postopka, in to ne glede na to, kdaj je nato organ, ki sicer vodi postopek in odloča o zadevi, storil prvo dejanje v razmerju do stranke (gl. npr. 81. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, (ZIKS-1), Ur. l. RS, št. 22/2000 in novele).
Hkrati je ta akt (predlog) treba šteti za akcesorni akt, ki sicer nima narave konkretnega upravnega akta, je pa po svojem bistvu zahteva za izdajo konkretnega upravnega akta in brez nje le-tega ni mogoče izdati. Posledično je izdani upravni akt t. i. zbirna odločba. Z zakonom ali drugim predpisom, ki temelji na zakonu, je namreč lahko določeno, da odloča en organ s sodelovanjem drugega organa. Odločbo, ki se izda v takšni upravni zadevi, imenujemo zbirna (sestavljena, kompleksna) odločba. Sodelovanje drugih organov v postopku ter pri odločanju in izdaji takšne odločbe je utemeljeno zaradi določene zainteresiranosti teh organov v upravni zadevi oziroma zaradi posebne narave upravne zadeve, o kateri je treba odločiti, kaže pa se v tem, da vsak od sodelujočih organov opravi določeno dejanje postopka, šele dejanja vseh organov omogočijo izjavo volje ter pravni obstoj in pravno učinkovanje zbirne odločbe. Zbirna odločba, ki jo izda organ, pristojen za odločanje v upravni zadevi, je osrednji (centralni) akt, sestavni deli tega akta pa so dejanja sodelujočih organov, ki jim zakon oziroma drug predpis priznava pravico do določenega sodelovanja oziroma soodločanja v upravni zadevi. Sodelovanje drugih organov pri izdaji zbirne odločbe se izraža v različnih oblikah. Glede na stopnjo zainteresiranosti v upravni zadevi, v kateri se odloča, je lahko oblika sodelovanja med drugimi, tudi predlog (odločba izdana na predlog drugega organa). Če zakon določa, da se odločba izda na predlog drugega organa, pristojni organ odločbe ne more izdati na lastno pobudo (gl. Androjna in Kerševan, Upravni postopek in upravni spor, 2006, str. 391-396).
Po 165. členu ZVO-2, ki ureja izvajanje sanacijskih ukrepov se odločba izda le v primeru, če se ugotovi, da je okoljska škoda nastala. Z odločbo se povzročitelju okoljske škode odredi izvedba najustreznejših sanacijskih ukrepov.
Po ZUP se postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti, glede na določbo prvega odstavka 127. člena ZUP začne, ko opravi pristojni organ v ta namen prvo procesno dejanje v razmerju do (znane ali vsaj določljive) stranke. Ugotavljanje določenih okoliščin še ne pomeni nujno uvedbe postopka. Torej, v kolikor ministrstvo na podlagi prejetih informacij na podlagi katerih ugotavlja ali je sploh šlo za okoljsko škodo in v ta namen tudi npr. izvede ogled oz. analizo tal, to glede na 165. člen ZVO-2 še ne pomeni, da je uvedel upravni postopek. V kolikor se ugotovi, da ne gre za okoljsko škodo, bo uradna oseba o tem napisala uradni zaznamek na podlagi drugega odstavka 74. člena ZUP in tudi navedla, da razlogov za uvedbo postopka ni.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.
Želite podati svoje mnenje: