Zadeva: Definicija upravnega postopka - v usklajevanju

Datum odgovora: 26. 12. 2023
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku

Vprašanje:

Katero postopki so upravni postopki?

Odgovor:

Upravni postopek je natančen sistem procesnih pravil, ki ga uporabljajo upravni organi med svojim delovanjem pri obravnavanju upravnih zadev. Upravne zadeve pa lahko opredelimo kot vsakokratno odločanje organa oblasti na določenem upravnem področju v zvezi s pravicami, obveznostmi posameznikov in zasebnih organizacij v njihovem razmerju do oblasti. Pri upravnem postopku se odločitve sprejemajo ob upoštevanju tehtanja med javnim interesom, ki ga varuje upravni organ, ki vodi postopek, ter zasebnim interesom, ki ga uveljavljajo stranke v postopku (kot Kovač v Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 2). Ilustriran primer takšnega ravnanja je na primer odločanje upravne enote pri izdaji gradbenega dovoljenja, kjer se preuči, ali nameravani objekt investitorja (ki uveljavlja svoj zasebni interes) kakorkoli posega v javni interes (na primer, ali bi gradnja ob močno obiskani pešpoti negativno vplivala na javno dobro).

Pomembno je poudariti, da razvoj upravnega postopka sovpada z razvojem demokracije. To pomeni, da naj bi upravni postopek omejil zlorabo oblasti v odnosu do posameznika, saj mu zagotavlja določene temeljne garancije pravne države, kot je pravica do obrambe pred oblastjo. Cilj upravnega postopka je zagotoviti, da oblast deluje v okviru zakonov in predpisov ter da ne ravna arbitrarno ali samovoljno. Po načelu predvidljivega ravnanja naj bi se zagotovila enakost strank v podobnih položajih (glej kot Kovač v Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 4).

Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki je ključni dokument Sveta Evrope, zagotavlja pravice in svoboščine posameznikov, vključno z varstvom pred arbitrarnim odvzemom pravic s strani države. Upravni postopki v Evropi tako izhajajo iz kompleksne zgodovine, pravne tradicije in potrebe po učinkovitem delovanju uprave ob hkratnem zagotavljanju pravne varnosti in varstva posameznikov (glej npr: Evropska konvencija o človekovih pravicah).

Upravni postopek obsega več faz, pričenši s »predfazo«, imenovano formalni postopek, kjer se preverjajo procesne predpostavke. Po zaključku formalnega postopka sledi uvedba in potek vsebinskega dela postopka. Ta vključuje fazo uvedbe postopka, nato pa se nadaljuje z ugotovitvenim postopkom, dokaznim postopkom ter konča z izdajo upravnega akta.

Pri svojem delovanju in odločanju v upravnem postopku je upravni organ dolžan upoštevati devet temeljnih načel (glej npr: Sodba UPRS IV U 218/2014 z dne 03.02.2015), ki so določena z Zakonom o splošnem upravnem postopku. Ta načela vključujejo načelo zakonitosti, varstva pravic strank in varstva javnih koristi, načelo materialne resnice, načelo zaslišanja stranke, prosto presojo dokazov, dolžnost govoriti resnico in pošteno uporabo pravic, samostojnost pri odločanju, pravico do pritožbe ter ekonomičnost postopka. Skladno s temeljnimi načeli se zagotavlja pravičen, transparenten in učinkovit upravni postopek, ki varuje pravice strank. Načelo zakonitosti zavezuje upravni organ, da odloča v upravni zadevi v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi, predpisi lokalnih skupnosti in splošnimi akti, izdanimi za izvrševanje javnih pooblastil. Hkrati mora biti odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je bilo pooblastilo podeljeno. Načelo materialne resnice pa organ obvezuje, da mora v upravnem postopku dejansko ugotoviti stanje stvari in zato ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

Primer takšnega ravnanja je odločanje v upravni zadevi, v kateri posameznik vloži prošnjo za socialno pomoč, saj trdi, da se je zaradi izgube zaposlitve znašel v finančnih težavah. Upravni organ, ki obravnava to prošnjo, mora v skladu z načelom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje in preveriti podatke o izgubi zaposlitve, ter upoštevati vse relevantne dejavnike. Na podlagi pridobljenih dejstev bo upravni organ nato odločil, ali je posameznik upravičen do socialne pomoči in v kakšnem obsegu.

Ker je torej cilj vsakega postopka, da se čim hitreje konča, vendar tako so strankam zagotovljene postopkovne pravice, so v upravnem postopku ključnega pomena še pojmi kot so dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost. Institut pravnomočnosti je v smislu ustavnih kavtel pomemben zato, ker ko odločba postane pravnomočna, se ne more več izpodbijati v sodnem postopku. Nadalje je v 224 členu ZUP-a še določeno, da odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane dokončna. Z dokončnostjo tako lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Nadalje je v drugem odstavku še določeno, da odločba prve stopnje postane izvršljiva:

1. ko se vroči stranki, če pritožba ni dovoljena;
2. ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena;
3. ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve;
4. ko se pravici do pritožbe odpovedo vse stranke;
5. ko se stranki vroči odločba organa druge stopnje, s katero se pritožba zavrne, ali sklep s katerim se pritožba zavrže.

Kdaj bo po izdaji odločbe postopek končan, je tako odvisno od tega ali bodo stranke uporabile pravico do pritožbe ali ne. Od tega je torej odvisen nastop dokončnosti, pravnomočnosti ter izvršljivosti odločbe (po Kovač v Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 231-233).

Nekateri primeri upravnih postopkov: dodelitev socialne pomoči, pridobitev gradbenega dovoljena, postopek za izdajo dovoljenja za prodajo alkohola, pravni postopek za spremembo namembnosti zemljišča, postopek za pridobitev dovoljenja za orožje, postopek za pridobitev statusa begunca.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...