Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Pristojnost in postopanje prvostopenjskega organa v pritožbenem postopku
Datum odgovora: 20. 10. 2011, 4. 11. 2011 in 11. 12. 2012
Datum pregleda: 10.12.2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Katera uradna oseba prvostopenjskega organa opravi formalni preizkus in izda nadomestno odločbo, ali je zaradi vodenja in odločanja v postopku v postopku izdaje izpodbijane odločbe treba postaviti novo uradno osebo?
Kako mora postopati organ prve stopnje, če je bila izdana v pritožbenem postopku nadomestna odločba, zoper njo pa se stranka pritoži prepozno? Ali organ prve stopnje tako pritožbo formalno preizkusi in izda sklep o zavrženju ali pa pritožbo, ne da jo formalno preveri, nemudoma odstopi drugostopenjskemu organu?
Kako pa naj ravna organ prve stopnje, če organ druge stopnje po pritožbi odpravi prvostopenjsko odločbo in vrne zadevo v novo odločanje prvi stopnji, nato organ izda novo prvostopenjsko odločbo, zoper katero se stranka zopet pritoži? Ali se taka pritožba najprej vendar formalno obravnava (in zavrže s sklepom, če preizkus ni uspešen) ali takoj odstopi organu druge stopnje?
Nadalje se postavlja vprašanje, ali organ prve stopnje pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe, če ga izda, tudi formalno preizkusi ali jo takoj odstopi drugostopenjskemu organu?
Kaj se zgodi, če organ prve stopnje zavrže pritožbo zoper nadomestno odločbo (ki jo je izdal po prvotni pritožbi zoper odločbo), zoper ta sklep o zavrženju se stranka pritožbi, organ pa sklepom zavrže pritožbo, ker je prepozna in se stranka spret pritoži? Tudi v primeru, da organ prve stopnje zavrže pritožbo zoper sklep, s katerim je prvotno pritožbo zoper odločbo zavrgel in se stranka zoper ta sklep pritoži, do kdaj se lahko ponavlja odločanje organa prve stopnje o pritožbi zoper sklep, s katerim se pritožba zavrže, ali pa gre za nedokončano ponavljanje oz. ali in kdaj v teh primerih vstopi organ druge stopnje v postopek?
Ali v postopku sicer organ prve stopnje le tega ustavi s sklepom, če je obveznost, ki je predmet odločanja, izpolnjena, v celoti ali delno? Ali je razlika, če se dolgovana obveznost, zaradi katere je bil postopek uveden, izpolni pred izdajo odločbe ali po njen oz. pred ali po odstopu pritožbe drugi stopnji?
Ali lahko organ prve stopnje, ki izda odločbo – izvršilni naslov zoper zaveznaca v postopkih, začetih po uradni dolžnosti, v kolikor iz pritožbe stranke zoper odločbo ugotovi, da bi že v prvotni odločbi moral bremeniti zavezanca za višji znesek dolga, z nadomestno odločbo dejansko naloži stranki več obveznosti, kot ji je bilo naloženo s prvotno odločbo (reformatio in peius)? Ali bi torej zaradi naknadno ugotovljenih dejstev neresničnosti uradnih evidenc organ prve stopnje lahko ob obravnavni pritožbe z izdajo nadomestne odločbe naložil stranko višjo obveznost, kot ji je bila naložena z izpodbijano odločbo, ali pa celo lahko začel obnovo postopka po 1. odstavku 260. člena ZUP (pri čemer, kot razumemo, prepoved reformatio in peius pri obnovi ne velja)?
Odgovor:
Pravica do pritožbe je zajamčena po 25. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a) za varstvo pravic in zakonitosti v upravnem postopku in je tudi eno izmed temeljnih načel splošnega upravnega postopka, ki jo opredeljuje v 13. členu ZUP. Pravica se sicer uresničuje na podlagi Ustave, vendar je ustrezen postopek mogoč le, kadar tisti, ki ima to pravico, to izkoristi in da pobudo za pritožbeni postopek (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 463).
Vprašanje dovoljenosti oz. dopustnosti pritožbe v upravnem postopku se presoja po pravilih upravnega postopka, dovoljenost ne pomeni istega kot utemeljenost ali upravičenosti, saj se to rešuje po pravilih upravnega postopka in hkrati po materialnih predpisih. Dovoljenost pritožbe je tako le eden izmed formalnih pogojev za pritožbeni postopek, če ta pogoj manjka, pritožbeni organ ne more vsebinsko reševati zadeve in odločati o utemeljenosti te pritožbe, temveč jo zavrže (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 464 in 487).
Formalni preizkus, kot tudi preizkus utemeljenosti pritožbe po 242., 243. in 243. členu ZUP opravi praviloma uradna oseba, ki je vodila postopek pred izdajo odločbe, lahko pa tudi druga oseba, ki izpolnjuje formalne pogoje (glede izobrazbe, strokovnega izpita, pooblastila; gl. 31. člen ZUP). Njena vključenost v postopek izdaje s pritožbo izpodbijane odločbe ne predstavlja izločitvenega razloga, ki bi preprečeval izpolnitev zakonitih obveznosti prvostopenjskega organa s pritožbo. Razlog za izločitev je v pritožbenem postopku izpolnjen, če bi uradna oseba v kakršnikoli vlogi sodelovala v postopku na prvi in nato še na drugi stopnji upravnega odločanja, v tem primeru pa uradna oseba še vedno opravlja naloge na isti (prvi) stopnji, čeprav lahko izda nadomestno odločbo, ki pa je samo prvostopenjska odločitev.
Če pritožba, tudi zoper nadomestno odločbo po 242. členu ZUP, ni podana v zakonskem roku, je nepravočasna. Organ prve stopnje pritožbo torej v skladu s prvim odstavkom 240. člena ZUP vedno formalno preizkusi in jo s sklepom zavrže, če ni dopustna, če je ni vložila legitimirana oseba ali ker je prepozna ali prezgodnja (ni pravočasna). Čeprav drugi odstavek 242. člena določa, da mora organ ob prejemu pritožbe zoper nadomestno odločbo takoj ravnati po določbah prvega odstavka 245. člena ZUP, to ne pomeni, da formalnega preizkusa ne opravi, ampak da ni možno znova v tej zadevi na prvi stopnji izdati nove nadomestne odločbe kot meritornega akta namesto prve nadomestne odločbe. Pritožbe zoper nadomestno odločbo torej prvostopenjski organ ne more vsebinsko(!) obravnavati, mora pa jo zavreči, če je nedovoljena ali prepozna ali jo je vložila neupravičena oseba (ibid., str. 487). Pogoj izpolnitve predpisanih procesnih predpostavk, tudi pravočasnosti, za presojo utemeljenosti zahtevka ali pritožbe je namreč po naravi zadeve nujno izpolniti, da se lahko pravica sploh presoja. Navedeno izhaja tudi neposredno iz 245. člena ZUP, saj ta določa posredovanje pritožbe (najkasneje v 15 dneh od prejema) drugi stopnji le ".. če organ, ki je izdal odločbo, spozna, da je pritožba dovoljena in pravočasna ...". To pomeni, da mora izdajatelj oz. organ prve stopnje pritožbo (čeprav zoper nadomestno odločbo) formalno preizkusiti, zato v primeru nepravočasno vložene pritožbe (čeprav zoper nadomestno odločbo) pritožbo zavrže že organ prve stopnje.
Nekoliko drugačen je položaj, če organ druge stopnje pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo po tretjem odstavku 251. člena ZUP odpravi in vrne zadevo v novo odločanje. Tedaj namreč prvostopenjski organ izda v novem postopku novo prvostopenjsko odločbo, ki pravno gledano nima značaja "nadomestne odločbe" po 242. členu ZUP (čeprav morda v razmerju do stranke deluje, kot da bi dejansko šlo za nadomestilo prve, tj. na drugi stopnji odpravljene odločbe). Zato zanjo ne veljajo posebna pravila 242. in 245. člena ZUP, temveč regularno postopanje. To pomeni, da morajo organi pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, izdano v ponovnem postopku v skladu z 251. členom ZUP, obravnavati ne kot pritožbo zoper nadomestno odločbo, ampak kot vsako pritožbo zoper "običajno" prvostopenjsko odločbo po 240. členu ZUP. Če je pritožba zoper novo odločbo npr. prepozna, jo organ prve stopnje zavrže s sklepom. Če pa pritožba prestane formalni preizkus, lahko organ prve stopnje namesto izpodbijane odločbe izda tudi nadomestno odločbo po 242. členu ZUP.
V skladu z drugim odstavkom 242. člena ZUP, četrtim odstavkom 243. člena ZUP in drugim odstavkom 244. člena ZUP velja, če prvostopenjski organ, ki je izdal nadomestno odločbo, na to odločbo prejme pritožbo, mora to ter vse dokumente zadeve nemudoma poslati drugostopenjskemu organu in je ne more sam ponovno vsebinsko obravnavati. Novo pritožbo (vloženo po izdaji nadomestne odločbe) lahko organ prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 240. člena ZUP tudi zavrže, če je nedovoljena, prepozna ali jo je vložila neupravičena oseba (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 487). Prvostopenjski organ tako lahko s sklepom zavrže pritožbo v skladu s 240. členom ZUP, stranka pa se lahko na ta sklep pritoži. V primeru ponovne pritožbe na ta sklep, pa prvostopenjski organ nemudoma pritožbo in vse dokumente zadeve pošlje drugostopenjskem organu, razen če je tudi ta pritožba nedovoljena, nepravočasna ali vložena po neupravičeni osebi - v takem primeru mora pritožbo ponovno zavreči prvostopenjski organ. Morebitno novo pritožbo, v kateri se nasprotuje zakonitosti (drugega oziroma naslednjega) sklepa o zavrženju je, ob izpolnjenih formalnih predpostavkah, treba poslati drugostopenjskemu organu (v nasprotnem jo ponovno zavreči). Če se na drugi stopnji izkaže, da je bila odločitev nezakonita, mora pritožbeni organ obravnavati še pritožbe zoper ostale prvostopenjske odločitve o pritožbah. Pritožbo, ki je vložena zoper akt prvostopenjskega organa, je treba obravnavati na navedeni način in odločiti o njeni formalni in nato vsebinski utemeljenosti, ne glede na npr. število predhodnih zavrženj (zaradi različnih formalnih pomanjkljivosti, npr. prvič zaradi zamude roka, drugič zaradi nepopolnosti), zato se ne sme zgoditi, da o pritožbi ni izdan ustrezen akt.
Zoper sklep, s katerim je bila pritožba zavržena na prvi stopnji, ima stranka v skladu s tretjim odstavkom 240. člena ZUP pravico do pritožbe. Do te pritožbe pa je upravičena samo tista stranka, katere pritožba je bila zavržena. Analogno zgornjim navedbam mora tudi tako pritožbo organ prve stopnje najprej formalno preizkusiti in jo zavreči s sklepom, kolikor preizkusa ne prestane, čeprav gre za pritožbo zoper sklep o zavrženju pritožbe zoper odločbo. Če organ druge stopnje spozna, da je pritožba upravičena, odloči hkrati tudi o pritožbi, ki je bila zavržena, tj. o pritožbo zoper odločbo (ibid., str. 486).
Če je postopek uveden po uradni dolžnosti, ker organ preverja, ali je v nasprotju s predpisi zavezana stranka obvezana izpolniti določeno dolžnost, ki je domnevno ni, potem pa to obveznost stranka le izpolni, se izpolnitev upošteva glede na čas dejanja. Ne/poravnava dolgovane obveznosti je v tem postopku torej dejstvo, od katerega je po področnem predpisu odvisna odločitev organa v postopku. Organ po načelu zakonitosti odloča na podlagi dejstev ob izdaji odločbe prve stopnje; prim. tretji odstavek 238. člena ZUP, po katerem se pri odločanju upoštevajo dejstva in dokazi, "če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji". Če zavezanec izpolni obveznost še med postopkom, do izdaje odločbe prve stopnje, se tak postopek po četrtem odstavku 135. člena ZUP) zato ustavi s sklepom, saj nadaljevanje postopka ni (več) v javnem interesu.
Kolikor zavezanec izpolni obveznost kadarkoli po izdaji odločbe prve stopnje, to ne vpliva na zakonitost odločitve prve stopnje, saj se ta izda na podlagi neizpolnjene obveznosti ob odločanju. Zato se v takem primeru pritožba, temelječa samo na izpolnitvi obveznosti, zavrne. Prav tako tedaj organ prve stopnje ne more izdati nadomestne odločbe, saj pritožba glede na dejstva ob izdaji prvotne odločbe ni utemeljena. Pač pa ne bo potreben izvršilni postopek po 286. členu ZUP. Če je izdana obveznostna odločba, se namreč od vročitve odločbe zavezancu šteje paricijski rok, tj. rok, v katerem je potrebno izpolniti obveznost (Jerovšek in Kovač, UPUS, 2010, str. 189). Z izpolnitvijo obveznosti zavezanca, ki jo organ nalaga v izreku akta, se šteje, da je zavezanec obveznost poravnal prostovoljno, v okviru paricijskega roka, ki je lahko določen v izreku akta ali v skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZUP.
Če zavezanec svojo obveznost izpolni le delno, mora organ postopati v skladu s tem. V primeru delne izpolnitve obveznosti pred izdajo odločbe, bo v poravnanem delu organ postopek ustavil, v preostalem pa izdal obveznostno odločbo. V primeru izpolnitve obveznosti po izdaji odločbe prve stopnje in njeni izvršljivosti, pa bo organ uvedel izvršbo le za še neizpolnjeni del obveznosti.
Glede na 253. člen ZUP sprememba odločbe s strani prvostopenjskega organa v škodo zavezanca ni možna, saj ima le organ druge stopnje moč spremeniti odločbo v škodo pritožnika in še to le iz razlogov, določenih v 274. členu ZUP, 278. členu ZUP in 279. členu ZUP, med katerimi pa ni napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako izhaja iz sodne prakse - pritožbeni organ lahko izda tudi odločbo, ki je pritožniku v škodo, le če so za to izpolnjeni zakonski pogoji (glej Sodbo X ips 1485/2005 z dne 15.01.2009, VS1010760). Tako, da v primeru pritožbe stranke zoper prvostopenjsko odločbo, kjer organ nato ugotovi, da bi morala biti obveznost dejansko višja od najprej odmerjene, ta organ ne more obveznosti zvišati z nadomestno odločbo, ampak mora zadevo odstopiti drugostopenjskemu organu, ki ima glede na zakonske določbe edini spremeniti odločbo v škodo pritožnika, pa še to samo iz določenih razlogov. Organ prve stopnje naj bi že pred izdajo odločbe podatke po uradni dolžnosti ugotavljal dejansko stanje stvari v skladu z načelom materialne resnice, kot navedene v 8. členu ZUP. Naloga organa je, kot predvideva zakon, da vestno in skrbno presoja dejstva, ki jih šteje za dokaze, še pred izdajo (prve) prvostopenjske odločbe. Nenazadnje tudi iz določbe 242. člena ZUP o nadomestni odločbi izhaja, se ta izda, če organ prve stopnje spozna, da je pritožba utemeljena, torej sledi pritožniku, se pravi upošteva njegove navedbe v smislu zmanjšanja in ne povečanja obveznosti.
Glede na prvi odstavek 260. člena ZUP ima organ prve stopnje, če pritožba ni vložena, in ni mogoče napačne odločitve popraviti v pritožbenem postopku, možnost in dolžnost po uradni dolžnosti v roku, določenim v 263. členu ZUP, začeti obnovo postopka (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 101). Če je razlog za obnovitev postopka peta točka prvega odstavka 260. člena ZUP, potem je postopek dovoljeno obnoviti, kot kaže tudi sodna praksa (glej Sodbo VS RS, št. 378/92-5 z dne 18.3.1993, VS10052 ), če pa bi se naslonili na prvo točko prvega odstavka tega člena, pa je pomembno, da so ta nova dejstva ali dokazi taka, da bi že sama po sebi pripeljala do drugačne odločbe, če bi bila navedena in uporabljena v prejšnjem (prvotnem) postopku. Dejstvo je torej moralo obstajati že v času prvega odločanja, enako velja za dokaz (glej Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 681). Glede na sodno prakso ni obnovitveni razlog napačen sklep o dejanskem stanju, ki je nastal zaradi v upravnem postopku uporabljenih listin (glej Sodbo X Ips 889/2005 z dne 21.2.2007, VS18499). Organ, ki ugotovi neskladje med prikazanim in dejanskim stanjem zaradi netočnosti podatkov iz uradnih evidenc, in je zato stranko bremenil za manj, kot bi jo glede na novo ugotovljeno stanje moral, ima možnost to popraviti, tudi v škodo stranke, vendar le, če se je res šele po izdaji odločbe zvedelo za novo dejstvo, torej pristojni organ ni vedel in mogel vedeti za pravo dejstvo v času izdaje prve odločbe in je kumulativno to dejstvo obstajalo že v času izdaje prve odločbe. Organ je na podlagi netočnih podatkov iz uradnih evidenc, ki jih je uporabil za dokaz pri odločitvi v upravni zadevi, kjer je priznal stranki neko pravico po področnem predpisu, nato začel po uradni dolžnosti glede na prvi odstavek 261. člena ZUP zaradi razlogov navedenih v prvi točki 260. člena ZUP. V takem primeru organ glede na prvi odstavek 270. člena ZUP na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku izda odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka. S to odločbo lahko prejšnjo pusti v veljavi ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Če pride do odprave odločbe, se v skladu z prvim odstavkom 281. člena ZUP, odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz te (odpravljene) odločbe nastale. To pomeni, da odprava učinkuje »ex tunc«, za nazaj, od dneva izdaje odpravljene odločbe. Če pa je odločba razveljavljena pa učinkuje »ex nunc«, za naprej, pravne posledice nastale z to odločbo ostanejo, ne morejo pa iz nje nastati nove, nadaljnje pravne posledice (glej Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 772).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.