Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Upravna zadeva v javnem interesu
Datum odgovora: 31. 5. 2009, pregled 27. 11. 2022
Vprašanje:
Kdaj se šteje, da gre za upravno zadevo, "če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari", torej ko iz področnega zakona ni razvidno, ali se ZUP uporablja ali ne?
Odgovor:
Upravni postopek vodijo določeni organi – kot terjajo 1. člen ZUP, 2. člen ZUP, 3. člen ZUP in 4. člen ZUP – (in ostali členi ZUP), ko odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank na področju upravnega prava. V 2. členu ZUP je upravna zadeva opredeljena v formalnem in materialnem smislu. Če neka zadeva ustreza zadnji opredelitvi, morajo organi postopati po ZUP, čeprav področni zakon upravnega postopka ne odreja.
Za upravno zadevo gre, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji (več Kovač v Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2015, str. 63):
- o zahtevku stranke oziroma predmetu postopka se odloča,
- predmet odločitve je priznanje ali zavrnitev pravice ali pravne koristi ali naložitev obveznosti ali ugotovitev pravice, pravne koristi ali obveznosti,
- odloča se v posamični zadevi (z znanim ali vsaj individualno določljivim naslovnikom),
- gre za pravico, pravno korist ali obveznost, kot jo opredeljuje materialno upravno pravo,
- pri odločanju se presoja (morebitna) kolizija med javno koristjo in interesi strank/e v postopku.
Poudariti velja, da naj bi bil upravni postopek sicer v prvi vrsti namenjen varstvu javne koristi, čeprav sama – vsaj potencialna – ogroženost javnega interesa ni nujen pogoj za opredelitev zadeve kot upravne. Konstitutivni element upravno-pravnega razmerja je namreč nujno dejstvo, da v tem razmerju oblastni organ s svojo nadrejeno voljo in v skladu z veljavnimi predpisi podrejeni stranki prizna neko pravico ali pravno korist ali ji naloži obveznost (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, str. 50–55, podrobneje str. 44–65).
Menimo, da je ob različnih klasifikacijah bistveno že ali šele ustvarja »pravo« upravno razmerje, ko gre kumulativno za elemente: 1. izvajanje upravne oblasti po funkcionalnem merilu (pristojnost oblastnih javnih nalog), 2. na podlagi konkretnih okoliščin primera, 3. v razmerju do posamezne vsaj določljive osebe, 4. ki sodi med po veljavnem abstraktnem in splošnem upravnem pravu legitimirane nosilce pravice, pravne koristi ali obveznosti, 5. pri čemer odločujoči organ sooči interese strank in javni interes po področnih predpisih ter 6. izda akt, ki ima eksterne pravne učinke na pravni položaj stranke oziroma zavezuje druge udeležence postopka. Torej gre za upravno razmerje, čeprav na primer oblasti ne izvaja organ, strukturiran v državni upravi, in čeprav ne odloči nujno enostransko, ampak je odločitev sicer oblastna, a po drugi strani sporazumna, ali pa če akt še nima pravnih učinkov na pravico ali obveznost stranke (na primer gre za akcesorni akt, šele naknadno akt z odločitvijo, ki pravno učinkuje do stranke). Gre za nabor elementov 1) oblastnosti, 2) konkretnosti, 3) posamičnosti, 4) vezanosti na področje upravnega prava na temelju vnaprejšnje opredelitve, 5) javnega in pravnih interesov ter 6) pravnega učinkovanja. Pri tovrstnih odločitvah, torej v konkretnih in posamičnih zadevah, ki s svojim pravnim učinkovanjem redefinirajo pravni položaj strank v razmerju do države ali drugih izvajalcev avtoritativnih javnih nalog, je treba uporabljati ZUP podrejeno oziroma smiselno. Če delovanje upravnih organov navedenih značilnosti nima, ni treba uporabljati pravil splošnega upravnega postopka, še več, instituti po ZUP so lahko sistemsko škodljivi za javni interes.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.