Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Ne/možnost podaljšanja materialnega prekluzivnega roka
Datum odgovora: 31. 5. 2009
Vprašanje:
Prvostopenjski organ je s sklepom zavrgel vlogo, ki je bila vložena po roku, ki je bil določen v materialnopravnem aktu. Stranka je vložila pritožbo zoper sklep, v kateri navaja okoliščine, zaradi katerih je zamudila rok za oddajo vloge. Drugostopenjski organ je z odločbo ugodil pritožbi stranke, odpravil sklep prvostopenjskega organa in vrnil organu prve stopnje zadevo v obravnavo. Pritožbeni organ meni, da so razlogi zaradi narave stvari zadostni za obravnavo vloge, kljub zamudi. Ali so materialni roki podaljšljivi in opravičljivi?
Prvostopenjski organ je idal sklepe o zavrženju nepravočasnih zahtevkov za pridobitev pravice (npr. povračilo letnega nadomestila za uporabo cest). Drugostopenjski organ je sklepe odpravil, za razlog pa navedel kršitev načela varstva pravic strank. Vložniki so vložili vlogo na starem obrazcu, kjer je bil postavljen drugačen materialni rok kot velja po novem predpisu. Mnenje o zadevi? Ali je možna uporaba izrednih pravnih sredstev, ki bi odpravili še ostale sklepe prvostopenjskega organa, katerih stranke niso izpodbijale s pritožbo?
Odgovor:
Roke določajo formalni in materialni predpisi. V prvem primeru gre za formalne – procesne – roke, v drugem primeru pa praviloma za materialne. Materialni roki veljajo za uveljavitev materialnih pravic oziroma za naložitev posameznih obveznosti. Materialni roki so lahko prekluzivni (pravica preneha oziroma ugasne s pretekom roka, ki je eden od pogojev za uveljavitev in priznanje določene pravice) ali zastaralen (ki se upošteva le na ugovor, ne pa po uradni dolžnosti), vendar se škodljive posledice zamude materialnega roka ne dajo popraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje, torej roki niso podaljšljivi. Vrnitev v prejšnje stanje, kar je obravnavano v 103. členu ZUP in nadaljnjih, je vselej povezana z zamudo roka za opravo določenega dejanja postopka, torej z zamudo procesnega roka in ne materialnega roka, ki velja za uveljavitev (vložitev zahteve) določene materialne pravice, o kateri se odloča v upravnem postopku. Tako tudi Sodba VS RS, št. 1 Up 338/99-2, z dne 25. 11. 1999 (Androjna et al., Upravno procesno pravo, 2006). Z vrnitvijo v prejšnje stanje ni mogoče postaviti v prejšnje stanje zamujenega roka, ki je določen z zakonom za vložitev zahteve zaradi priznanja določene pravice (Sodba VS RS, št. U 1752/95, z dne 19. 11. 1997, VS12736) (Androjna et al., Upravno procesno pravo, 2006). Pogoji za vrnitev v prejšnje stanje po tretjem odstavku 103. člena ZUP so, da je pristojni organ vlogo prejel vsaj v treh dneh po izteku roka, da je stranka rok zamudila po očitni pomoti (gre za pravno nedoločen pojem, ki ga je treba ugotoviti glede na konkretne okoliščine posameznega primera) in da je zato izgubila kakšno procesno ali materialno pravico, vendar sodna praksa zavzema stališče, da tudi po temu odstavku ni mogoče ponovno vzpostaviti zamujenega materialnega prekluzivnega roka. ZUP materialnih rokov ne obravnava, vpliv materialnega roka na potek postopka pa ureja tretja točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da mora biti zahteva za uveljavljanje kakšne materialne pravice vložena v predpisanem roku, ki ga določa materialni zakon.
Menimo, da je v zadevah pridobitve pravic povračila letnega nadomestila za uporabo cest prvosotpenjski organ odločil pravilno po veljavnem predpisu, ki jasno določa materialni rok. Stranke so uporabljale obrazec, ki je zastarel in je na njem napačen materialni rok, a to ne opravičuje strank, da so vložile zahtevek prepozno, torej v nasprotju z predpisom. Kot je razvidno že iz zgornjega odstavka materialni roki niso podaljšljivi. Drugačno tolmačenje v tem primeru bi kazalo na nasprotje z zakonitostjo. Menimo, da drugostopenjski organ ne bi smel ugoditi pritožbam zaradi domnevne kršitve načela varstva pravic stranke, pač pa iz točno določenega razloga, ki pa ga v ZUP v tem primeru ni. O kršitvi načela pravic stranke (7. člen ZUP) bi lahko govorili v primeru odločitve, ki bi bila utemeljena na veljavnem predpisu. Zelo pomemben v tem primeru je že zgoraj omenjeni 129. člen ZUP, ki v tretji točki veleva, da mora organ zahtevo najprej preizkusiti, nato pa s sklepom zavreči, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Materialno pravo v tem primeru je bilo uporabljeno popolnoma pravilno. Uporaba izrednih pravnih sredstev pri golih procesnih odločitvah, kakršna je zavrženje vloge ne pride v poštev, saj procesne odločitve, ki ni povezana z meritorno odločitvijo na ta način ne moremo izpodbijati.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.