Iz Upravna Svetovalnica
Datum odgovora: 26. 3. 2010
Vprašanje:
- Zanima nas, ali je potrebno v uvodu odločbe navesti zgolj ime organa v sestavi ministrstva ali tudi ministrstvo, katerega organ v sestavi je, ter ali je potrebno v uvodu odločbe navesti Uredbo o organih v sestavi ministrstev?
- Upravni inšpektor je v zapisnik o opravljenjem inšpekcijskem pregledu zapisal, da je uvod odločbe pomanjkljiv, ker upravni organ ni navedel ime zakonitega zastopnika pravne osebe, katera je imela vlogo pooblaščenca. Upravni organ sprašuje ali mora biti ime zakonitega zastopnika pravne osebe nujno navedeno?
Odgovor:
Uvod odločbe je namenjen presoji zakonitosti v pritožbenem postopku v smislu spoštovanja pravil o pristojnosti in zastopanju. Zato naj bi tako stranka kot nadzorstveni organ takoj razbrala morebitne nepravilnosti, ki izhajajo iz obveznih elementov uvoda (v Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 589).
212. člen ZUP določa, katere sestavine mora vsebovati uvod odločbe in določa, da je v uvodu med drugim potrebno navesti ime organa, ki je odločbo izdal. Ni pravilna praksa, da se v uvod zapiše notranjo organizacijsko enoto organa (npr. oddelek za okolje in prostor), saj ZUP in področna zakonodaja določata pristojnost po organu, ne nižje v smislu funkcionalne pristojnosti (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 590). Zakon o državni upravi (ZDU-1, Ur.l. RS, št. 52/2002 in novele) v 14. členu določa, da so organi v sestavi ministrstev upravni organi. Organ v sestavi ministrstva je poseben organ, ki sicer deluje znotraj ministrstva, toda ima lastno avtonomijo. Torej je v uvodu odločbe pravilno in obvezno navajanje organa v sestavi ministrstva, ne zahteva pa ZUP tudi navedbe organa, v okviru katerega organ, ki izdaja odločbo, deluje. Kljub temu, da zakon ne zahteva navedbe ministrstva, v okviru katerega organ v sestavi deluje, pa taka navedba ni prepovedana.
212. člen ZUP določa, da je potrebno v uvodu določbe navesti tudi predpis o pristojnosti organa, ki odločbo izdaja, pri čemer je mišljena navedba tistega predpisa, ki določa stvarno pristojnost organa. Navede se cel predpis, s polnim nazivom in pravilno ter ažurno navedbo objav, kar stranki omogoča vpogled v pravilnost delovanja organa (v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 590). Stvarno pristojnost, tudi pristojnost organa v sestavi, praviloma določa področni predpis, zato bi bilo v uvod odločbe potrebno zapisati ta predpis. V kolikor področni predpis pristojnosti organa v sestavi ne določa ali določa za odločanje o upravnih zadevah na določenem področju na prvi stopnji pristojno ministrstvo, v ministrstvu pa je organiziran organ v sestavi za to področje, na prvi stopnji vodi postopek in odloča o upravni zadevi organ v sestavi ministrstva. V takem primeru iz samega področnega zakona ni mogoče razbrati, ali je za področje, na katero sodi upravna zadeva, ustanovljen organ v sestavi ali ne, zato se v uvod odločbe v takem primeru navede tako ZDU-1 kot tudi Uredbo o organih v sestavi ministrstev.
V uvodu odločbe mora biti po 212. členu ZUP navedeno tudi osebno ime stranke in njenega morebitnega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca. V uvodu se zaradi takojšnje informacije navede strankino ime, tako v postopkih na zahtevo stranke kot postopkih po uradni dolžnosti. Če ima stranka zastopnika, se ga navede, ne glede nato, ali je zakoniti zastopnik (ali začasni zastopnik, ko stranka nima opravilne sposobnosti oz. v drugih primerih) ali pooblaščenec (ali skupni predstavnik, ki ga je stranka postavila sama). S tem je možno preveriti, ali je zastopanje stranke pravilno izvedeno, kajti v nasprotnem primeru gre za bistveno kršitev pravil postopka (drugi odstavek 237. člena ZUP) in razlog za obnovo postopka (10. točka 260. člena ZUP). Če ima stranka zakonitega zastopnika, ta pa je pooblastil odvetnika ali drugega pooblaščenca, se navede stranko, zastopnika in pooblaščenca, torej vse tri (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 591).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.