Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Položaj vložnika zahteve, če nima lastnosti stranke
Datum odgovora: 31. 5. 2009
Vprašanje:
Če področni zakon določa, da zahtevo (lahko) vloži druga oseba, ne materialnopravni upravičenec oz. oseba z lastnostjo stranke kot nosilec pravice oz. obveznosti, o kateri se v postopku odloča (npr. delodajalec za tujca v postopku izdaje vize), kakšen je položaj tega vložnika v nadaljnjem postopku?
Odgovor:
42. člen ZUP določa, da je lahko stranka v postopku vsaka fizična in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče. Sposobnost biti stranka pomeni biti nosilec pravic oziroma dolžnosti, o katerih se odloča v konkretni upravni zadevi. Stranka v postopku je lahko tudi druga oseba, ki izkaže pravni interes (t. i. stranski udeleženci). Ta oseba ima v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka, če zakon ne določa drugače.
Področni zakon vprašanje stranke in zastopstva oz. aktivne legitimacije za uveljavljanje pravice stranke lahko ureja drugače, bodisi tako, da lahko pravico uveljavlja poleg nosilca pravice še druga oseba ali pa celo zgolj druga oseba, ki ni materialnopravni upravičenec. Tako npr. za dovoljenje za dostop do tajnih podatkov zaprosi delodajalec in ne oseba, ki bo nosilec pravice. Podobno za status invalida in povezane pravice lahko vloži zahtevek ne le invalid sam, ampak tudi imenovani zdravnik. Prav tako po tujski zakonodaji za dovoljenje za bivanje oz. delo ali študij zaprosi ne tujec sam, ampak denimo delodajalec ali izobraževalna organizacija, zaradi česar se čas presoje o izpolnjenih pogojih za dodelitev pravice in tako čas odločanja skrajša. V vseh teh zadevah je treba poudariti, da druga oseba, ki ni nosilec pravice (ali obveznosti), izvaja v imenu in za račun stranke le tista procesna dejanja, za katero jo področni zakon izrecno pooblašča (običajno le za vložitev zahteve). Za nadaljnje zastopanje v postopku, vročitve, vlaganje pravnih sredstev itd. pa praviloma vložnik, ki ni stranka, ni pooblaščen.
Konkretno, dovoljenje za prebivanje se po Zakonu o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 50/2011 in novele) izda le tujcu, ki je nosilec pravice, torej ima tujec edini lastnost stranke, čeprav je vložnik zahteve delodajalec. Delodajalcu je možnost vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje dana z namenom krajšanja in poenostavitve postopka odločanja, pri čemer šesti odstavek 37. člena ZTuj-2 daje pravno podlago za domnevo, da med delodajalcem in njegovim delavcem obstaja dogovor (pooblastilo), da prvi vloži prošnjo za drugega, hkrati pa omogoča stranki sami, da sama vloži zahtevo prek diplomatskega predstavništva ali konzulata Republike Slovenije. ZTuj-2 delodajalca pooblašča, da že na podlagi zakona lahko za tujca opravlja tudi druga dejanja v postopku, razen vročitve dovoljenja.
V primeru, da je nosilec pravice ena oseba (npr. tujec), zahtevo pa vloži druga (npr. delodajalec), mora organ vročiti odločbo (in že v predhodnem postopku izdane akte) nosilcu pravice in ne vložniku. Pomen tega je predvsem v nadaljnji možnosti uveljavljanja pravnega varstva, ki seveda pripada stranki sami. Le če nosilec pravice prebiva v tujini in se ne more redno udeleževati postopkov, se ravna v skladu s četrtim odstavkom 89. člena ZUP – organ mora v takem primeru, če odsotnost bivališča stranke v RS ovira tek postopka, ob vročitvi prvega dokumenta stranki naložiti, da naj v določenem roku imenuje pooblaščenca, sicer ji pooblaščenca za vročitve oziroma začasnega zastopnika postavi organ.
Če je bivališče stranke neznano, pa se postavi skrbnika za posebni primer po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja. Prav tako lahko nosilec pravice po splošnih pravilih ZUP o pooblaščencu pooblasti katerokoli drugo osebo, da ga zastopa, torej je med pooblaščenci, ki jim obseg zastopanja določi stranka sama, lahko tudi po področnem zakonu legitimirani vložnik. V slednjih primerih se vroča le zastopnikom (torej pooblaščencu stranke brez bivališča v RS po sklepu organa, skrbniku oz. pooblaščencu, ki si ga postavi stranka sama) in ne stranki. Pravna sredstva pa lahko uveljavlja načeloma le stranka sama, zastopnik pa v mejah danega pooblastila.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.