Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Dopustnost in akt o odločitvi glede obročne izpolnitve obveznosti
Datum odgovora: 8. 3. 2011
Vprašanje:
Upravni organ, pristojen za odločanje na prvi stopnji, izda zavezancu odločbo o naložitvi določene obveznosti in postavi rok za izpolnitev (npr. občinska uprava odmeri plačilo komunalnega prispevka v enkratnem znesku z rokom plačila v 15 dneh). Po prejemu odločbe je stranka zaprosila pri upravnem organu za obročno odplačilo naložene obveznosti. Občinski odlok kot izvedbeni materialni predpis na področju o tej možnosti ne govori, zato je bilo prosilcem po dosedanji praksi ugodeno izjemoma, če je bilo izkazano, da bi naložena obveznost povzročila veliko socialno stisko in posledično ogrozitev življenja zavezanca. V področnih predpisih pa tudi ni posebej določeno, s katerim aktom naj upravni organ odloči o vlogi zavezanca. Kateri akt se torej izda o strankinem zahtevku za obročno plačilo? Ali je to lahko sklep po ZUP ali pa se sklene pisni dogovor o ugoditvi obročnega odplačila naložene obveznosti, ki ga podpišeta predstojnik organa in stranka oz. zavezanec?
Odgovor:
V upravnopravnem razmerju, kot je tudi naložitev obveznosti v zvezi z odmero komunalnega prispevka, morajo vsi udeleženci postopati v prvi vrsti v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP). To pomeni, da organ in stranka ravnata izključno v mejah predpisa, ki opredeljuje pogoje in način priznanja pravic oz. naložitev in izpolnitev obveznosti. Če področni predpis ne določa možnosti obročnega plačila, te stranka ne more imeti oz. ji organ ne more ugoditi ne glede na izkazanost domnevno utemeljenih razlogov. Sicer bi namreč upravni organ presegel pooblastila po predpisu in sam kreiral strankin položaj kot normodajalec, kar je v nasprotju z ustavnim načelom delitve oblasti.
Če ni pravne podlage v zakonu ali vsaj izvedbenem predpisu za redefiniranje strankine obveznosti, kot je bila naložena z izvršljivo odločbo, se mora tako strankina zahteva oz. prošnja za obročno izpolnitev obveznosti zavreči s sklepom na temelju prve točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj stranka uveljavlja pravico, ki ni upravna zadeva, ker nima opore v veljavni zakonodaji.
Postopanje organa "po dosedanji praksi", da "izjemoma" olajša izpolnitev obveznosti strankam ob veliki socialni stiski, je ne glede na dober namen problematično, ker očitno poteka samovoljno, saj manjko podlage v predpisu pomeni tudi nedoločenost meril za ugoditev ali zavrnitev, nepredvidljivost razmerij in neenakost strank pred (istim) zakonom. Seveda pa se lahko normodajalec na podlagi povratnih informacij o izvajanju predpisa v praksi v okviru pristojnosti odloči za spremembo oz. dopolnitev predpisov, npr. občinskega odloka. Tedaj je treba določiti tudi merila za ugoditev, po možnosti tako določno, da bi upravnemu organu ne bila podeljena diskrecijska pravica.
Če bi področni predpis določil možnost obročne izpolnitve naložene obveznosti (ali morebiti tudi odpis ali odlog), bi se o zahtevku za obročno ali drugače omiljeno izpolnitev obveznosti moralo odločati po ZUP, torej zaradi materailnopravne vsebine predmeta odločanja z odločbo. Ker upravni organ odloča o pravici zavezanca do obročnega odplačila naložene obveznosti, gre za meritorno presojanje (gl. 207. člen ZUP). Uradna oseba torej ne more izdati sklepa, saj se po prvem odstavku 226. člena ZUP s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka. Namreč, odločba je dejanje (akt), ki ima neposredni pravni učinek na pravice in obveznosti stranke, kar pomeni, da se lahko pravno razmerje ustanovi, spremeni, ukine ali pa se pravno razmerje le ugotavlja (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 380). V danem primeru bo namreč organ presojal, ali bi bilo zavezančevo življenje res ogroženo, v primeru ne odobritve možnosti obročnega odplačila naložene obveznosti, kar torej pomeni meritorno presojanje o zadevi in morebitno priznanje pravice (npr. ugoditev vlogi za obročno odmero naložene obveznosti), ne pa postopkovno vprašanje. Prav tako se o upravnopravnem razmerju ne sklepa pogodbenih dogovorov.
Odločba o obročni izpolnitvi obveznosti bi učinkovala kot razveljavitev prvotne odločbe. Odločbo bi morala izdati na občinski ravni občinska uprava, saj župan odloča šele na pritožbeni instanci (233. člen ZUP),
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.