Ne/upoštevanje novih navedb v ponovnem postopku po ustni obravnavi

Iz Upravna Svetovalnica

Redakcija dne 13:14, 21. oktober 2009 od Mitjad (Pogovor/komentar | prispevki)
(prim) ← Starejša redakcija | prikaži trenutno redakcijo (prim) | Novejša redakcija → (prim)
Skoči na: navigacija, iskanje

Zadeva: Ne/upoštevanje novih navedb v ponovnem postopku po ustni obravnavi

Datum odgovora: 17. 10. 2009

SPODNJI ODGOVOR JE BIL LAHKO SPREMENJEN S STRANI REGISTRIRANIH UPORABNIKOV UPRAVNE SVETOVALNICE. URADNO IN NESPREMENJENO RAZLIČICO TEGA ČLANKA DOBITE NA:Izvirnik:Ne/upoštevanje novih navedb v ponovnem postopku po ustni obravnavi


Vprašanje:

Drugostopni organ je odpravil odločbo prvostopnega organa in v svoji odločbi napotil upravni organ prve stopnje, v katerem delu mora upravni organ v zvezi z navedbami stranskega udeleženca kot pritožnika še dopolniti obnovljeni postopek. Prvostopni organ je v skladu z navodilom drugostopnega organa pridobil ustrezne podatke, med drugim prek sklica ustne obravnave. Na obravnavi pritožnik ni podal nobene izjave v zvezi z dejstvom v sklopu dopolnitve postopka, čeprav se jo je udeležil, pač pa je naknadno posredoval pisne pripombe, v katerih je navedel popolnoma nova dejstva, katera do sedaj v postopku ni predočil. Glede na 251. člen ZUP, da mora prvostopni organ dopolniti postopek v skladu z navodilom drugostopnega organa, in da to mora storiti čim prej, najkasneje v roku 30 dni od prejema zadeve, se postavljata naslednji vprašanji:
- ali sme pritožnik na oz. po ustni obravnavi v obnovljenem postopku navajati dejstva, ki jih ni navajal v postopku do izdaje prvostopne odločbe niti v pritožbi, ali pa se šteje, da navaja nova dejstva in dokaze, ki jih upravni organ ne sme upoštevati; 
- ali organ postopek torej dopolni v skladu z napotili drugostopnega organa in izda odločbo, ne glede na nove navedbe stranskega udeleženca ali pa te vendar mora presojati zaradi ugotovitve dejanskega stanja?

Odgovor:

Tretji odstavek 251. člena ZUP določa, da v primeru utemeljene pritožbe organ druge stopnje odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, kjer ga tudi usmeri glede zakonitega postopanja. Iz navedenega izhaja, da mora organ prve stopnje pred izdajo odločbe v ponovnem postopku (prva odločba je namreč odpravljena), (ponovno) ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne (glej prvi odstavek 138. člena ZUP).

Kljub teku pritožbenega postopka je tu bistveno, da (ponovno) teče postopek odločitve na prvi stopnji; veljajo torej določbe ZUP o posebnem ogotovitvenem postopku (zlasti prej in nadalje omenjena 138. in 146. člen ZUP), čeprav se postopek vodi le v delu, kot je odredil organ druge stopnje. Res pa je stranka sicer prekludirana navajati nova dejstva šele v pritožbi, po izdaji odločbe prve stopnje. A v zadevi je bila odločba prve stopnej odpravljena, zato sedaj teče prvostopenjsko odločanje.

Glede navodil organa druge stopnje prvi stopnji je organ prve stopnje na napotila iz drugodtopenjske odločbe vezan pod pogojem, da je ostalo stanje stvari nespremenjeno oziroma da je ostalo isto, kot ga je imel v vidu organ druge stopnje (v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 522). Torej prvostopenjski organ je vezan na navodila organa druge stopnje, vendar se obnova postopka “razširi”, če se iz novih dejstev, navajanih do izdaje odločbe, ker je bila prejšnja odpravljena, ugotovi to kot potrebno. V tem smislu organ prve stopnje v ponovnem postopku celo mora dejstva ugotavljati  širše, če to terjata načeli materialne resnice in zakonitosti: “Glede na napotila tožene stranke prvostopnemu organu bo v ponovnem postopku treba ugotoviti, ali je in v čem predlagana gradnja stanovanjskega prizidka skladna z zazidalnim načrtom, in sicer z vsemi pogoji iz zazidalnega načrta in ne samo glede razmerja med pozidano in nepozidano površino, kot navajata tožnika, zato je razumljivo, da bo te pomanjkljivosti hitreje in bolj ekonomčino odpravil prvostopni organ." (Sodba VS RS, št. U 297/92-11 z dne 22. 1. 1993, VS 10036).

Glede pripomb, podanih po zaključeni ustni obravnavi, velja drugi odstavek 146. člena ZUP, ki predpisuje, da stranka lahko navaja nova dejstva kasneje, vendar mora opravičiti, zakaj dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve, ni navedla na obravnavi. To velja z vidika načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP). Po načelu materialne resnice (8. člen ZUP) pa mora organ, zaradi ugotovitve resničnega dejanskega stanja, navajana dejstva, čeprav je stranski udeleženec podal pripombe morda neopravičeno šele po ustni obravnavi, upoštevati, a ne nujno tako, da se jim sledi. Torej organ jih ne sme ignorirati, mora presojati, ali so relevantne/utemeljene ali ne. 


Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...