Zadeva: Samostojnost organa prve stopnje pri ponovnem odločanju v isti zadevi zaradi odprave odločbe

Datum odgovora: 30. 5. 2011

Vprašanje:

Strankino vlogo (npr. vlogo za dodelitev socialne pomoči) prvostopenjski upravni organ z odločbo zavrne. Stranka se uspešno pritoži na drugostopenjski organ, ki ugotovi, da je organ prve stopnje nepopolno ugotovil dejansko stanje in da v odločbi ni mogoče zaslediti zakonske podlage, na katero se opira pri odločitvi. Organ druge stopnje tako odločbo odpravi in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek. Kako naj postopa prvostopenjski organ, ki vztraja pri tem, da je pridobil vsa potrebna dokazila in upošteval ustrezne zakonske predpise in je ponovno prišel do enake odločitve kot prvič?

Odgovor:

V skladu z načelom materialne resnice je treba v postopku ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Namreč zgolj na podlagi verjetno izkazanih dejstev lahko organ odloči le v primeru, da tako določa zakon (8. člen ZUP).
V kolikor je stranka mnenja, da je bilo dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ali napačno ima po prvem odstavku 237. člena ZUP pravico do pritožbe, ki jo je stranka v tem primeru tudi uveljavljala. Če drugostopenjski organ pritožbi ugodi, lahko vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, če meni, da bo pomanjkljivosti postopka hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje, pri tem pa je dolžan organ prve stopnje opozoriti, v čem je treba dopolniti postopek (tretji odstavek 251. člena ZUP). S tem je samostojnost organa prve stopnje pri odločanju omejena, kadar drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odpravi odločbo zaradi nezakonitosti (glej v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 58). Prvostopenjski upravni organ mora načeloma slediti zahtevam organa druge stopnje, saj v tem primeru ne gre več za popolno samostojnost organa prve stopnje pri odločanju v zadevi (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 683), s tem tudi sledi procesnemu redu (formalna zakonitost). Prvostopenjski organ mora slediti zahtevam organa druge stopnje, tako glede dopolnitve postopka kot glede dopolnitve obrazložitve odločbe z ustreznim predpisom, na podlagi katerega je bilo odločeno v konkretni zadevi, razen v primeru, če bi organ prve stopnje menil, da s tem krši načelo (materialne) zakonitosti. V primeru, da organ prve stopnje ob ponovnem odločanju ne sledi opozorilom o potrebni dopolnitvi postopka in ne ravna v skladu z odločbo organa druge stopnje, organ druge stopnje ob ponovni obravnavi pritožbe reši zadevo sam (četrti odstavek 251. člena ZUP).

Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja in uporabi zakonite pravne podlage organ tudi v ponovljenem postopku lahko izda enako meritorno odločitev kot je bila odpravljena, vendar v njej odpravi napake, na katere ga je opozoril pritožbeni organ.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...