Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti

Zadeva: Vročitev drugostopenjske odločbe ter odločanje v ponovnem postopku v času zadržanja predpisa zaradi presoje ustavnosti - V USKLAJEVANJU 

Datum odgovora: 26. 1. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Kako naj ravna upravna enota z odločbo organa druge stopnje, ki je kljub sklepu Ustavnega sodišča o zadržanju izvrševanja 146. člena Gradbenega zakona, odločilo o pritožbi in zadevo vrnilo v ponovni postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, z navodilom naj organ prve stopnje odločbo vroči strankam? UE se nagiba k stališču, da odločbe druge stopnje v času zadržanja izvrševanja predpisa ne bi vročala strankam, ampak bi počakala na odločitev sodišča in jo vročila potem, ko bo sodišče odločilo in se bodo postopki lahko nadaljevali.

Odgovor:

Skladno z določbami ZUP drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbi preizkusi odločbo v okviru pritožbenih navedb v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija; v izpodbijanem delu odločbe po uradni dolžnosti preizkusi še, ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev postopka in ali ni bil prekršen materialni zakon (248. člen ZUP). Če pri tem ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva oziroma da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, lahko odpravi odločbo prve stopnje ločbo in vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, a le v primeru, če spozna, da bo pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji hitreje in bolj ekonomično odpravil organ prve stopnje (tretji odstavek 251. člena ZUP). V takem primeru je organ druge stopnje dolžan s svojo odločbo opozoriti organ prve stopnje, glede česa je treba dopolniti postopek, organ prve stopnje pa mora vseskozi ravnati po tej odločbi in brez odlašanja, najpozneje pa v 30 dneh od prejema zadeve, izdati novo odločbo.

Meritorno odločanje v ponovnem postopku ne bo mogoče vse do končne odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti predpisa. V tem primeru 146. člena Gradbenega zakona (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.), o katerem je Ustavno sodišče izdalo sklep št. U-I-203/23-7 z dne 23. 11. 2023, s katerim je zadržalo njegovo izvajanje. Glede zadržanja izvajanja predpisa na splošno velja, da se od objave sklepa o zadržanju izvrševanja predpisa ta ne sme več uporabljati (o tem več na povezavi).

Za pravilno razumevanje instituta zadržanja izvrševanja predpisa je potrebno vzeti v obzir tretji odstavek 39. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/07 in nasl.), po katerem lahko Ustavno sodišče določi, na kakšen način se odločitev izvrši (glej še Testen v Šturm (ur.), Komentar URS, 2002 povezava). Hkrati pa je potrebno upoštevati tudi samo določitev Ustavnega sodišča v zvezi s tem. V 6. točki obrazložitve sklepa z dne 23. 11. 2023 je Ustavno sodišče zapisalo, da začasno zadržanje izvrševanja 146. člena GZ-1 pomeni  predvsem to, da se postopki izdaje dovoljenj za objekte daljšega obstoja do končne odločitve Ustavnega sodišča ne morejo začeti oziroma končati.

Odločitev Ustavnega sodišča pomeni, da v času začasnega zadrževanja 146. člena GZ-1 ni mogoče odločati na tej pravni normi, da v tem času ni dopustna izvršba, hkrati pa ne teče rok za izpolnitev. Začasno zadržanje velja za prvostopenjske kot drugostopenjske organe pa tudi sodišče v upravnem sporu. Drugačno postopanje organov ali sodišča bi pomenilo ignoriranje začasnega zadržanja, s tem pa tudi nezakonito rabo predpisa, kar ima neposreden učinek na zakonitost odločitve. Dopustnost uporabe predpisa se namreč nanaša na uporabo na prvi stopnji, ampak tudi na uporabo predpisa v smislu  presoje njene zakonite rabe v instančnih in sodnih postopkih oziroma meritornega odločanja v prej omenjenih postopkih.

Kot omenjeno, zadržanje izvrševanja predpisa velja tudi za drugostopenjske organe, ki bi na temelju zadržane pravne norme sprejeli odločitev o (ne)zakonitosti izpodbijane prvostopenjske odločitve. Kolikor je zadržano izvrševanje predpisa, tega ni dopustno uporabiti za presojo zakonitosti, ne glede na to, ali bi se izpodbijana odločba odpravila in zadeva vrnila v ponovno odločanje na prvo stopnjo. To velja tudi v primeru, če bi drugostopenjski organ odločbo odpravil zaradi drugih razlogov, kot je kršitev materialnega prava, saj pritožbe zoper prvostopenjsko odločitev, ki temelji na zadržanem predpisu, ne bi mogel obravnavati. Presoja materialne zakonitosti je namreč sestavni del pritožbenega preizkusa v izpodbijanem delu odločbe.

V obravnavanem primeru drugostopenjski organ o zadevi ne bi mogel odločati in jo vrniti v  ponovno odločanje. Toda morebitna nezakonita odločitev drugostopenjskega organa ne more biti razlog, da bi prvostopenjski organ pred končno odločitvijo Ustavnega sodišča izdal odločbo v ponovljenem postopku. Do takrat velja, da roki za izdajo odločbe ne tečejo, kar izhaja iz tretjega odstavka 222. člena v povezavi z desetim odstavkom 82. člena ZUP in gre za t.i. tiho prekinitev postopka (glej še ZUP s komentarjem, Kovač in Kerševan (ur.), 2022, str. 522).  

Ne glede na prej navedeno pa mora prvostopenjski organ upoštevati navodilo drugostopenjskega za vročitev odločbe. Kljub zadržanju predpisa oziroma morebitnem nestrinjanju z drugostopenjsko odločitvijo, prvostopenjski organ ne more ravnati samovoljno, ampak mora upoštevati določbo prvega odstavka 257. člena ZUP, po kateri organ, ki je odločil o zadevi na drugi stopnji, pošlje praviloma svojo odločbo obenem z dokumenti zadeve organu prve stopnje, ki mora odločbo vročiti strankam v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument. Zato je prvostopenjski organ odločbo dolžan vročiti. Ob vročitvi je treba stranke v skladu z desetim odstavkom 82. člena ZUP obvestiti o zadržanju izvajanja 146. člena GZ-1 ter jih seznanili, da bo odločba o njihovem zahtevku lahko izdana šele po končni odločitvi Ustavnega sodišča.

V odločbi o pritožbi vam je organ druge stopnje poleg opozoril glede ponovnega postopka naložil tudi vročitev odločbe strankam postopka. Tako ravnanje drugostopenjskega organa je sicer skladno z odločbo prvega odstavka 257. člena ZUP, po kateri organ, ki je odločil o zadevi na drugi stopnji, pošlje praviloma svojo odločbo obenem z dokumenti zadeve organu prve stopnje, ki mora odločbo vročiti strankam v osmih dneh od dneva, ko prejme dokument. Ker pri dejanju vročanja ne gre za meritorno odločanje niti za začetek ali konec upravnega postopka, temveč zgolj za (materialna) ravnanja, ki imajo sicer ključne učinke, zadržanje izvajanja predpisa na to ravnanje ne more vplivati. Zato ste drugostopenjsko odločbo strankam dolžni vročiti. Pri tem boste stranke, tako kot vam nalaga deseti odstavek 82. člena ZUP, hkrati obvestili o zadržanju izvajanja 146. člena GZ-1 ter jih seznanili, da bo odločba o njihovem zahtevku lahko izdana šele po končni odločitvi Ustavnega sodišča. Vaše predhodno obvestilo, izdano na tej določbi ZUP, pa je bilo po naši oceni preuranjeno, saj v trenutku izdaje obvestila pri vas ni bil v teku konkreten upravni postopek, saj je že bil zaključen z izdajo odločbe.  

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...