Vodenje posebnega ugotovitvenega postopka z ustno obravnavo v postopku po uradni dolžnosti, če ukrep ni potreben

Zadeva: Vodenje posebnega ugotovitvenega postopka z ustno obravnavo v postopku po uradni dolžnosti, če ukrep ni potreben

Datum odgovora: 5. 4. 2011 in 10. 9. 2013

Vprašanje:

Upravni organ lahko v skladu s področnim predpisom uvede postopek po uradni dolžnosti, pri čemer se posebej, če tako izrecno določa poseben zakon, vodi posebni ugotovitveni postopek (npr. za ukrepe za zaščito mladoletnika po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). V primerih, ko je javni interes še pred izdajo upravne odločbe zaščiten z odločitvijo sodišča v posebnem postopku (npr. o dodelitvi enega otroka materi, drugega pa tretji osebi) ali ko se v v ugotovitvenem postopku ugotovijo taka dejstva in okoliščine, da ni potrebno odločiti za zaščito javnega interesa z odločbo o naložitvi ukrepa, temveč bi se postopek ustavil s sklepom, se postavlja vprašanje, ali se lahko v takih primerih takoj izda sklep o ustavitvi postopka ali je potrebno predhodno voditi cel poseben ugotovitveni postopek, kot določen s posebnim zakonom za primer izreka ukrepa (npr. še prej sklicati strokovno komisijo in razpisati ustno obravnavo v skladu z 88. členom Zakona o socialnem varstvu)? 

Odgovor:

Upravni organ mora zaradi zahtev področnega zakona po posebnem ugotovitvenem postopku razpisati ustno obravnavo in pridobiti strokovna mnenja, čeprav izrečen ukrep v javnem interesu ni potreben in bo postopek ustavil s sklepom. Odločitev ob zaključku postopka se namreč lahko opravi šele po ugotovitvi relevantnih dejstev v zadevi. Ravno za pridobitev slednjih pa je po posebnem zakonu predpisan poseben ugotovitveni postopek z obravnavo in izvedenci. Če področni zakon določa izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka za sprejem ukrepa, je isti tip ugotovitvenega postopa potreben ne glede na smer odločitve ob zaključku postopka, torej bodisi za izdajo odločbe o naložitvi ukrepa bodisi ustavitev postopka s sklepom, ker ukrep, kot kaže, ni (več) potreben. V nasprotnem bi prejudicirali rešitev že ob začetku postopka. Zato bi lahko sprejeli napačno odločitev in postopek ustavili, ne da bi bila predhodno ugotovljena vsa merodajna dejstva po predpisanem dokaznem postopku.

Ustna obravnava je dejanje postopka, na katerem se ugotovi to, kar je predmet ugotovitvenega postopka (prvi odstavek 163. člena ZUP). Cilj ustne obravnave je razjasnitev dejstev v zadevi in zato predstavlja koncentracijo ugotovitvenega postopka v enem samem dejanju postopka. Glavni cilj ugotovitvenega postopka je uresničitev načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke. 

Sklep o ustavitvi postopka organ lahko izda v postopku o zadevi, v kateri je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, če spozna, da je nadaljevanje postopka brezpredmetno. Brezpredmetno pa postane, kadar organ ugotovi, da ni (več) pogojev za vodenje postopka po uradni dolžnosti in za izdajo meritorne odločbe o ukrepu v javnem interesu (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 434). Tovrstni sklep po 135. členu ZUP pomeni pravzaprav meritorno odločitev v zadevi, ki pa se izda v obliki procesnega sklepa, da sledi le formalna pravnomočnost (prim. 225. člen ZUP). To pomeni, da bo v isti zadevi, če bo potrebno za javni interes, lahko kadarkoli kasneje znova uveden in voden postopek oziroma morebiti celo izdan ukrep.

V danem primeru mora torej upravni organ upoštevati določbe področnega predpisa, tj. 88. člena Zakona o socialnem varstvu(ZSV, Ur. l. RS, št. 54/92 in nasl.) in Družinskega zakonika (Ur. l. RS, št. 15/17 in nasl.), ki delno še vedno (kljub spremembam glede na prejšnji ZZZDR) določa pristojnosti CSD, se mora v posebnem ugotovitvenem postopku pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo. Bistvo postopka po uradni dolžnosti je namreč varovanje javnega interesa (v tem primeru koristi otroka). Zato je potrebno na zakonit način preveriti, ali je za varstvo tega ustrezno izdati predlagani akt. Da pa bi uradna oseba o tem lahko odločila na podlagi verodostojnih podatkov, je potrebno pridobiti mnenja strokovnjakov, izvedencev in drugih udeležencev v postopku.
Čeprav ne odloča CSD, velja tu, kolikor postopka neposredno ne urejata DZ in Zakon o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 16/19), upoštevati smiselno rabo ZUP (4. člen ZUP).

Navedeno postopanje organa se glede na določbe področnega zakona ne more razlikovati v primerih, ko organ na podlagi dejstev, ki jih je ugotovil sam, presodi, da ni potrebe za poseganje v obstoječa razmerja oziroma interventno zaščito javnega interesa z upravnim aktom, kot tudi primerih, ko je o istem predmetu postopka že odločal drug pristojni organ ali sodišče. Ne glede na vezanost upravnega organa na pravnomočno odločitev drugega organa ali sodišča, je ob hkratni zakoniti pristojnosti za varovanje javnega interesa v upravnem postopku, organ dolžan presoditi, ali je javni interes ustrezno zavarovan, kar lahko stori le po predpisanem postopku, kar vključuje opravo predpisanih procesnih obveznosti po področnem zakonu. Odločitve različnih organov se praviloma ne bi smele razlikovati, vendar je ob hkratni pristojnosti obeh potrebno, da oba izpolnita svoje zakonite obveznosti.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...