Postopanje z zahtevo za izločitev uradne osebe po vložniku, ki ima položaj stranke, a nastopi kot zastopnik druge osebe: razlika med redakcijama

Iz Upravna Svetovalnica

Skoči na: navigacija, iskanje
Vrstica 12: Vrstica 12:
== '''Odgovor:'''  ==
== '''Odgovor:'''  ==


Namen instituta izločitve je zagotoviti objektivno in nepristransko vodenje in odločanje v upravnem postopku. ZUP v [[Zak:ZUP#35._.C4.8Dlen|35. členu ZUP]] taksativno določa t. i. izključitvene razloge (inhabilis), v [[Zak:ZUP#36._.C4.8Dlen|36. členu ZUP]] in [[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. členu ZUP]] pa opisno, z generalno klavzulo, t.i. odklonitvene razloge (suspectus) (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 166-167).
Namen instituta izločitve je zagotoviti objektivno in nepristransko vodenje in odločanje v upravnem postopku. ZUP v [[Zak:ZUP#35._.C4.8Dlen|35. členu ZUP]] taksativno določa t. i. izključitvene razloge (inhabilis), v [[Zak:ZUP#36._.C4.8Dlen|36. členu ZUP]] in [[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. členu ZUP]] pa opisno, z generalno klavzulo, t.i. odklonitvene razloge (suspectus) (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 166-167).  


Razlika med obema skupinama razlogov je v posledicah, ki nastopijo, če so podane - v prvem primeru mora uradna oseba takoj, ko izve za tak razlog, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi, razen tistim, ki se ne sme odlagati (npr. nujni ukrepi v javnem interesu; tako Androjna, 1992, str. 72), in to sporočiti organu, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, v drugem primeru pa mora to sporočiti omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom ([[Zak:ZUP#36._.C4.8Dlen|36. člen ZUP]]).
Razlika med obema skupinama razlogov je v posledicah, ki nastopijo, če so podane - v prvem primeru mora uradna oseba takoj, ko izve za tak razlog, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi, razen tistim, ki se ne sme odlagati (npr. nujni ukrepi v javnem interesu; tako Androjna, 1992, str. 72), in to sporočiti organu, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, v drugem primeru pa mora to sporočiti omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom ([[Zak:ZUP#36._.C4.8Dlen|36. člen ZUP]]).  


[[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. člen ZUP]] določa, da izločitev uradne osebe lahko zahteva stranka, pri čemer je pojem stranke treba razumeti v širšem smislu, torej v smislu [[Zak:ZUP#42._.C4.8Dlen|42. člena ZUP]] in naslednjih členov, ne pa tudi osebe, ki takega statusa nimajo oziroma ne zatrjujejo (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 171). Izločitev uradne osebe lahko torej med drugim zahteva tudi stranski udeleženec.
[[Zak:ZUP#37._.C4.8Dlen|37. člen ZUP]] določa, da izločitev uradne osebe lahko zahteva stranka, pri čemer je pojem stranke treba razumeti v širšem smislu, torej v smislu [[Zak:ZUP#42._.C4.8Dlen|42. člena ZUP]] in naslednjih členov, ne pa tudi osebe, ki takega statusa nimajo oziroma ne zatrjujejo (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 171). Izločitev uradne osebe lahko torej med drugim zahteva tudi stranski udeleženec.  


V primeru, ko stranski udeleženec postopka vloži zahtevo za izločitev uradne osebe, pri tem pa izrecno nastopa kot zakoniti zastopnik osebe, ki ni stranka upravnega postopka, je treba njegovo vlogo na podlagi 2. tč. prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]] zavreči, saj njegova dejanja štejejo za dejanja osebe, ki jo zastopa, ta oseba pa ni stranka postopka.
V primeru, ko stranski udeleženec postopka vloži zahtevo za izločitev uradne osebe, pri tem pa izrecno nastopa kot zakoniti zastopnik osebe, ki ni stranka upravnega postopka, je treba njegovo vlogo na podlagi druge točke, prvega odstavka [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člena ZUP]] zavreči, saj njegova dejanja štejejo za dejanja osebe, ki jo zastopa, ta oseba pa ni stranka postopka.  


Zahteva za izločitev uradne osebe sicer ni zahteva za začetek postopka o glavni stvari, ki jo ureja [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]], vendar je kljub temu zahteva, ki se nanaša na vsebino (v konkretnem primeru na ne/pristranskost), zato jo je treba obravnavati analogno (smiselno enako v sodbi in sklepu Upravnega sodišča št. 930/2002 z dne 29.01.2003).<br><br>
Zahteva za izločitev uradne osebe sicer ni zahteva za začetek postopka o glavni stvari, ki jo ureja [[Zak:ZUP#129._.C4.8Dlen|129. člen ZUP]], vendar je kljub temu zahteva, ki se nanaša na vsebino (v konkretnem primeru na ne/pristranskost), zato jo je treba obravnavati analogno (smiselno enako v sodbi in sklepu Upravnega sodišča št. 930/2002 z dne 29.01.2003).<br><br>  


<br>
<br>  


''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].''

Redakcija: 20:47, 30. marec 2010

Zadeva: Kdo lahko predlaga izločitev uradne osebe 

Datum odgovora: 20. 1. 2009
SPODNJI ODGOVOR JE BIL LAHKO SPREMENJEN S STRANI REGISTRIRANIH UPORABNIKOV UPRAVNE SVETOVALNICE. URADNO IN NESPREMENJENO RAZLIČICO TEGA ČLANKA DOBITE NA:Izvirnik:Kdo lahko predlaga izločitev uradne osebe


Vprašanje:

Upravni organ prejme zahtevo za izločitev uradne osebe iz vseh upravnih postopkov, ki se tičejo določene stranke. Zahtevo za izločitev ni podala niti stranka niti stranski udeleženec, ampak društvo. Predsedniku tega društva, ki je podalo zahtevo za izločitev, je sicer v postopku priznan status stranskega udeleženca, vendar zahteve ne podaja on v svojem imenu, ampak v imenu tega društva. Kako naj upravni organ ravna?

Odgovor:

Namen instituta izločitve je zagotoviti objektivno in nepristransko vodenje in odločanje v upravnem postopku. ZUP v 35. členu ZUP taksativno določa t. i. izključitvene razloge (inhabilis), v 36. členu ZUP in 37. členu ZUP pa opisno, z generalno klavzulo, t.i. odklonitvene razloge (suspectus) (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 166-167).

Razlika med obema skupinama razlogov je v posledicah, ki nastopijo, če so podane - v prvem primeru mora uradna oseba takoj, ko izve za tak razlog, prenehati s kakršnimkoli nadaljnjim delom v zadevi, razen tistim, ki se ne sme odlagati (npr. nujni ukrepi v javnem interesu; tako Androjna, 1992, str. 72), in to sporočiti organu, ki je pristojen za odločanje o izločitvi, v drugem primeru pa mora to sporočiti omenjenemu organu, ne sme pa prenehati z delom (36. člen ZUP).

37. člen ZUP določa, da izločitev uradne osebe lahko zahteva stranka, pri čemer je pojem stranke treba razumeti v širšem smislu, torej v smislu 42. člena ZUP in naslednjih členov, ne pa tudi osebe, ki takega statusa nimajo oziroma ne zatrjujejo (Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 171). Izločitev uradne osebe lahko torej med drugim zahteva tudi stranski udeleženec.

V primeru, ko stranski udeleženec postopka vloži zahtevo za izločitev uradne osebe, pri tem pa izrecno nastopa kot zakoniti zastopnik osebe, ki ni stranka upravnega postopka, je treba njegovo vlogo na podlagi druge točke, prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, saj njegova dejanja štejejo za dejanja osebe, ki jo zastopa, ta oseba pa ni stranka postopka.

Zahteva za izločitev uradne osebe sicer ni zahteva za začetek postopka o glavni stvari, ki jo ureja 129. člen ZUP, vendar je kljub temu zahteva, ki se nanaša na vsebino (v konkretnem primeru na ne/pristranskost), zato jo je treba obravnavati analogno (smiselno enako v sodbi in sklepu Upravnega sodišča št. 930/2002 z dne 29.01.2003).


Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...