Inšpekcijski postopek v primeru civilnopravnega razmerja

Zadeva: Inšpekcijski postopek v primeru civilnopravnega razmerja - v usklajevanju

Datum odgovora: 15. 2. 2023
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku

Vprašanje:

Občina je sklenila pogodbo z drugo pravno osebo o uporabi javne površine. Ali lahko (občinski) organ uvede inšpekcijski postopek zoper pravno osebo, ki je na temelju prej omenjene pogodbe v civilnopravnem razmerju občino, katere predpise sicer nadzoruje inšpektor? Ali lahko inšpektor naloži obveznosti, ki se nanašajo na pogodbo?

Odgovor:

Za upravno zadevo gre v primerih, ko so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:

• o zahtevku stranke oziroma predmetu postopka se odloča,
• predmet odločitve je priznanje ali zavrnitev pravice ali pravne koristi ali naložitev obveznosti ali ugotovitev pravice, pravne koristi ali obveznosti,
• odloča se v posamični zadevi (z znanim ali vsaj individualno določljivim naslovnikom),
• gre za pravico, pravno korist ali obveznost, kot jo opredeljuje materialno upravno pravo,
• pri odločanju se presoja (morebitna) kolizija med javno koristjo in interesi strank/e v postopku,
• odloča oblastni upravni organ,

Poudariti velja, da naj bi bil upravni postopek sicer v prvi vrsti namenjen varstvu javne koristi, čeprav sama – vsaj potencialna – ogroženost javnega interesa ni nujen pogoj za opredelitev zadeve kot upravne. Konstitutivni element upravno-pravnega razmerja je namreč nujno dejstvo, da v tem razmerju oblastni organ s svojo nadrejeno voljo in v skladu z veljavnimi predpisi podrejeni stranki prizna neko pravico ali pravno korist ali ji naloži obveznost (več Kovač in Jerovšek v Upravni postopke in upravni spor, 2023, str. 23).

V neupravnih javnopravnih zadevah, se ZUP uporablja smiselno:

1. kolikor področni zakon ali drugi akti (npr. status univerze glede položaja študentov, ko gre za javno službo) postopka (v ničemer) ne urejajo; to velja zaradi ustavnega enakega varstva pravic, kar pomeni zlasti spoštovanje ustavnih kavtel (npr. biti slišan, prejeti obrazložitev); tu gre za materialno definirano neupravno javnopravo zadevo;
2. smiselno rabo ZUP lahko določi neposredno zakon tudi v drugih zadevah, npr: glede komunikacije v postopku po zakonu o prekrških (ZP-1); ko se ZUP uporablja, ker gre za formalno definirano neupravno javnoupravno zadevo (Kovač in Jerovšek v Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 25).

Podobno velja tudi za inšpekcijski postopek, oz. inšpektorja. Po definiciji iz Pravnega terminološkega slovarja, je namreč »inšpéktor« pooblaščena uradna oseba, ki od uvedbe do zaključka postopka samostojno izvaja inšpekcijski nadzor, npr. davčni inšpektor, orožni inšpektor, državni nadzornik za varstvo osebnih podatkov, uradni veterinar. Povedana definicija namreč implicira na to, da inšpektorji postopajo v uradnih postopkih, torej postopkih, ki so zaradi specifike področja, ki ga urejajo predpisani v različnih predpisih, in sicer z namenom, da se prepove, oz. odpravi protipravno ravnanje, oz. zaščiti javni interes.

Inšpekcijski organ, kot na primer inšpektorat, najprej preveri, ali stranka (zavezanec) krši veljavne predpise, bodisi na podlagi prijave ali v skladu s programom dela. Ta postopek sproži in vodi inšpekcijski upravni postopek, ki se lahko zaključi z zapisnikom (o opozorilu) ali sklepom o ustavitvi postopka v skladu z Zakonom o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – uradno prečiščeno besedilo in 40/14, v nadaljevanju: ZIN) ali z upravno ureditveno odločbo. V primeru, da preventivni ukrep uradne osebe (inšpektorja) v obliki opozorila ne prispeva k vzpostavitvi zakonitega stanja ali odpravi nepravilnosti, lahko inšpektor po 32. členu ZIN izvede enega, dva ali več rednih ukrepov kumulativno (glej tudi:  Kovač (ur.) Inšpekcijski nadzor, 2016).

V skladu z ZIN inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb. Kadar pristojni inšpektor ugotovi kršitve predpisa, katerega izvajanje nadzira, ukrepa z namenom, da se čim prej vzpostavi zakonito stanje. Inšpekcijski nadzor je namreč nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov (2. člen ZIN). Področni predpisi pa določijo, kaj je javni interes na določenem področju.

Pomembno je izpostaviti, da je stvar presoje inšpektorja, ali je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes. Postopek pa se uvede, če se izkaže vsaj verjetna neskladnost s predpisi (podrobneje v Kovač (ur.) Inšpekcijski nadzor, 2016). Če se ugotovi, da je javni interes ogrožen, potem je inšpektor dolžan uvesti inšpekcijski upravni postopek. Če pa ugotovi, da javni interes ni podan oziroma ni vsaj verjetne kršitve predpisov, katerih spoštovanje oz. izvajanje je dolžan nadzirati, potem ni podlage za uvedbo postopka. Analogno velja, da v primeru, ko se med postopkom ugotovi, da nadaljevanje postopka po uradni dolžnosti, ki se začne in vodi v javnem interesu, prav zaradi odsotnosti (ogroženosti) javnega interesa ni (več) potrebno, se izda sklep o ustavitvi postopka (135. člen ZUP, in sodbo UPRS I U 157/2017-15 z dne 12. 2. 2018 ali [sodba I U 1216/2016 z dne 20. 3. 2017]).

V obravnavanem primeru, kjer obstaja pogodbeno razmerje med občino in pravno osebo, je ključna razmejitev med upravnopravnim in civilnopravnim vidikom. Če sta stranki sklenili upravno pogodbo, ki vsebuje elemente oblastnega delovanja, bo izvrševanje te pogodbe v slovenskem pravnem redu sicer presojano s strani civilnega sodišča. Bi pa se lahko v takem primeru pojavila situacija, ki bi bila predmet inšpekcijskega postopka, če bi izvrševanje pogodbe vplivalo na javni interes. Inšpekcijski postopek bi bil torej relevanten le, če bi dejavnosti, opisane v pogodbi, lahko negativno vplivale na skupne javne interese, kot so varnost, okolje, zdravje ali druge ključne vidike javnega dobra. Inšpekcijski organ bi zato preverjal skladnost izvajanja pogodbenih določb z vsakokratnimi veljavnimi predpisi. Vpliv na javni interes, oz. poseg vanj, torej predstavlja ključen element.

Za upravno pogodbo torej štejemo tisto pogodbo, ki jo oseba javnega prava sklepa kot javna oblast, v okviru izvrševanja te oblasti. Javnopravna stranka pa ima v takšen tipu pogodbe posebne enostranske pravice, ki izvirajo iz izvrševanja javne oblasti (glej Pirnat, Pravna praksa, št. 12, Ljubljana, 2008, str. 54).  Takšen primer upravne pogodbe pa tako predvideva pravno varstvo osebe zasebnega prava (glej Blaganje v Procesnopravna analiza dodeljevanja javnih sredstev,  2015, str. 159-164), kot ga na primer izvaja civilno sodišče.

V primeru, ko pa gre za strogo civilnopravno razmerje med strankama, je pristojno za presojo izvrševanja pogodbe izključno sodišče po pravilih civilnega prava. Tukaj se sicer pojavlja vprašanje, ali med javnopravno in zasebno pravno osebo sploh lahko obstaja klasično civilnopravno razmerje, saj mora javnopravna oseba vedno upoštevati določbe javnega naročanja. Menimo pa, da v strogo civilnopravnih razmerjih tek inšpekcijskega postopka zaradi neobstoja javnega interesa ni mogoč – gre namreč za pogodbeno izjavo dveh enakovrednih strank, za civilnopravno razmerje, ki ga v slovenskem pravnem redu varujejo, kot že rečeno, civilna sodišča.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...