Izbira kraja vročitve s strani stranke

Zadeva: Izbira kraja vročitve s strani stranke

Datum odgovora: 20. 11. 2023
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku 

Vprašanje:

Ali lahko stranka, ki naj ne bi prebivala na stalnem naslovu in zaradi selitev večkrat letno menja naslove začasnih prebivališč, od upravnega organa zahteva, da se ji dokumenti vročajo na drug naslov, ki ni ne stalni in ne začasni (npr. v poštni predalčnik na pošti)?

Odgovor:

Vročanje pomeni materialno dejanje prenosa dokumentov od oblastnih organov kot pošiljateljev do drugih udeležencev v postopku kot naslovnikov. Bistvena funkcija vročanja je, da se z vročitvijo naslovniku omogoči seznanitev z dokumentom, ki se vroča. Vročitev namreč predstavlja procesno predpostavko za nastop pravnih posledic vročitve (drugi odstavek 83. člena ZUP). Med drugim pa predstavlja tudi enega izmed pomembnih elementov zagotavljanja ustavne pravice do poštenega postopka oziroma enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.)), saj se stranka, če ji ključni dokumenti niso vročeni, ne more informirati o zadevi (82. člen ZUP), niti o njej izjaviti (7. in 9. člen ZUP), niti se učinkovito pritožiti oziroma izpodbijati zakonitost sporne odločitve pred drugostopenjskim organom ali sodiščem (Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, str. 82). 

83. člen ZUP v tretjem odstavku določa, da se dokumenti vročajo v fizični ali elektronski obliki. Organ dokumente vroča po svoji uradni osebi ali po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov kot svojo dejavnost (npr. preko Pošte Slovenije). Uradna oseba je tista, ki odredi, da se odločbe, sklepi in drugi dokumenti, v katerih je določen rok, vročijo v skladu s tem zakonom tako, da se zagotovi hitro in učinkovito vročitev z najmanjšimi stroški za organ in za naslovnika (četrti odstavek 83. člena ZUP). Z drugimi besedami to pomeni, da je uradna oseba tista, ki izbira način vročitve (in ne stranka) ter skrbi, da so dokumenti vročeni z zasledovanjem temeljnega cilja vročitve – gotova in popolna seznanitev stranke z dokumentom, ki se vroča - z najmanjšimi stroški za organ in za naslovnika.

Odločbe, sklepi in drugi dokumenti, od vročitve katerih začne teči rok, ki se vročajo v fizični obliki, se vročijo osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP).

85. člen ZUP določa kraj vročitve in s tem zagotavlja, da naslovniku praviloma ni dopustno vročati dokumentov kjerkoli, pač pa le v stanovanju ali na delovnem mestu oz. v pisarni. S to omejitvijo se zagotavlja pravica do zasebnosti naslovnika. Vročitev fizični osebi se tako praviloma opravi v stanovanju. Pojem »stanovanje« si je potrebno razlagati v smeri kraja dejanskega prebivanja, ne glede na to, kje ima oseba prijavljeno stalno ali začasno prebivališče (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 296–297 – glej tudi mnenje Vročanje upravnih aktov osebam, ki imajo začasno prebivališče).

Če se vročitev ne da opraviti tako, kot je upoštevaje zgornje določbe predpisano (npr. ker stranke na naslovu ni oz. tudi elektronsko vročanje ni možno), pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. Če sporočila ni mogoče pustiti na prej določenih mestih, ga lahko pusti tudi v poštnem predalu ali na drugem primernem mestu. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument iz prvega odstavka tega člena v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (npr. predalčniku na pošti) (peti odstavek 87. člena ZUP).

25. člen Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1, Ur. l. RS, št. 52/16 in nasl.) določa, da ima posameznik lahko določen zgolj en fizični naslov (bodisi stalni bodisi začasni naslov) in en elektronski naslov za vročanje dokumentov. Z drugimi besedami to pomeni, da ima stranka lahko določen zgolj stalni ali začasni naslov kot naslov za (fizično) vročanje pošte in ne tudi katerikoli drug (tretji) naslov. Pisma v upravnem postopku se tako vročajo po posebnih zakonih (po ZUP kot lex specialis nad »standardnim« postopkom vročanja po 41. členu Zakona o poštnih storitvah (ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/09 in nasl.) – glej drugi odstavek 42. člena ZPSto-2), kjer vročanje neposredno v predalčnik na pošti praviloma ni dovoljeno.

Dodatno sicer 86. člen ZUP določa, da se lahko dokumenti vročajo v elektronski obliki, če fizična oseba v registru stalnega prebivalstva prijavi naslov za vročanje v elektronski obliki, prav tako se vroča v elektronski obliki, če fizična ali pravna oseba sporoči naslov varnega elektronskega predala ali naslov drugega elektronskega predala, ki ni varen elektronski predal. Šteje se, da je sporočila naslov elektronskega predala, če je iz njega poslala vlogo (glej tudi 27.a člen ZPPreb-1, ki ureja vzpostavitev in spremembe elektronskega naslova za vročanje). 

Če torej stranke na naslovu stalnega prebivališča ni, začasni naslov pa se ji prehitro spreminja, bi se stranki dokumenti lahko vročali elektronsko. Ne glede na navedeno pa zahteva stranke k takšnemu načinu vročanja za uradno osebo ni zavezujoča, saj uradna oseba vseeno vroča dokumente v fizični obliki, če bi bili za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 86. člena ZUP (npr. če bi ocenil, da je zaradi vsebine dokumenta potrebna vročitev v fizični obliki).

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...