Sklep ali odločba

Zadeva: Sklep ali odločba kot akt za odločitev o zavarovanju obveznosti

Datum odgovora: 12. 10. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Zakaj se v nekaterih predpisih določb predpisov zasledi, da se zahteva s sklepom zavrne in ne zavrže oziroma zavrne z odločbo?

Npr. 5. odstavek 55. člena ZDavP-2 določa, da če pogoji za samoprijavo niso izpolnjeni, se s sklepom zavrne posebno prilogo iz drugega odstavka tega člena.

Odgovor:

Posebej pomembno je, da se odločbo kot tip akta razlikuje od sklepov, kaj šele od nepravnih aktov. To velja dodatno, ker je mogoče ponekod zaslediti, da področni predpisi določijo naziv »sklep«, ki je po ZUP prihranjen za formalne in praviloma vmesne oziroma delne odločitve, za meritorno odločbo (na primer v šolstvu, športu in zdravstvu). Taka praksa je zelo zavajajoča, saj so med meritornimi odločbami (in sklepi oziroma drugače poimenovanimi posamičnimi upravnimi akti) ključne razlike (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, stran 394).

Razlika med odločbo in sklepom po ZUP ali ZUS-1 je sicer ključna v več elementih, zlasti v pravni posledici glede pravnega varstva glede (ne)dovoljenosti in (ne)suspenzivnosti pri/tožbe. Toda če področni zakon 'kot nadrejen ZUP izrecno določa izdajo »sklepa«, čeprav za vsebinsko odločitev, se izda akt, ki nosi naziv sklep.'

Pri tem pa gre za pomembne razlike že po ZUP oziroma splošni ureditvi, kdaj se izda (i) odločbo (čeprav po področnem zakonu nazivano "sklep") o zavrnitvi, kdaj (ii) (pravi) procesni sklep o zavrnitvi in kdaj (iii) sklep o zavrženju zahtevkov.

V upravnem postopku se zahtevke najprej preveri formalno. Če katerekoli procesne predpostavke ni izpolnjene, se zahtevek zavrže s sklepom (npr. 

V primeru 55. člena in še nekaterih podobnih (npr. glede zavarovanja - 111. člen) ZDavP-2 glede izdaje sklepa pa je (lahko) razlog v določanju te vrste akta, se pravi sklepa, čeprav gre sicer za meritorno/vsebinsko odločitev, a se ne odloča o glavni stvari (tj. obdavčenju), ko gre za stransko odločitev glede na celoto predmeta postopka. Tedaj se zahtevek s sklepom zavrne (ne zavrže!) ali se mu ugodi, ker še ostaja nerešena glavna stvar postopka (npr. določitev (vračila) trošarine), o čemer se pa običajno (kasneje) izda odločbo oz. pri obračunavanju davkov zaradi posebnosti ZDavP-2, že obračun obvelja za izvršilni naslov. Namreč glede na 5. odstavek 55. člena ZDavP-2 ali npr. 52. člen ZDavP-2, se naprej odloča o ne/dovoljenosti prepoznega davčnega obračuna ali neizpolnjevanju pogojev za samoprijavo ali naknadno predložitev davčnega obračuna, nato pa šele glede same obdavčitve, lahko tudi prek npr. davčnega inšpekcijskega nadzora.

Glede na 5. odstavek 55. člena ZDavP-2 torej zakon pravilno določa prav izdajo sklepa tudi v smislu sistemske ureditve po ZUP in ZUS-1 kljub vsebinski presoji pogojev za (dovoljeno in pravočasno) samoprijavo. Samoprijava davčnega obračuna niti ni klasičen zahtevek, ampak je le oblika davčnega obračuna, ki je hkrati vloga in »samoodločba« (svoj izvršilni naslov brez nujne odločbe FURS, razen če se odločba izda v sklopu nadzora ali tudi npr. odločenega/obročnega plačila davka), pri čemer ob odločanju po 5. odstavku 55. člena ZDavP-2 še ni določena sama obdavčitev. Zahtevka po 5. odstavku 55. člena ZDavP-2 ne štejemo kot zahtevek za upoštevanje določene osnove in drugih elementov za obračun/obdavčitev, pač pa kot zahtevek za podajo davčnega obračuna izven predpisanega roka s samoprijavo. O (pogojih za) samoprijavi(o) se odloča s sklepom. To pa tudi pomeni, da potem za tak sklep veljajo podrejeno določbe ZUP o sklepu in ne odločbi, npr. da zoper sklep ni pritožbe, razen če jo zakon (področni ali ZUP) izrecno dovoli za določeno vrsto sklepa. Primer, ko je zoper sklep dovoljena pritožba, je pritožba zoper sklep po prej navedenem 111. členu ZDavP-2.  

Večkrat je namreč v različnih predpisih (npr. znano tako v občinskih ali šolskih zadevah) določena izdaja sklepa, čeprav gre za meritorno odločitev, za kar se sistemsko predvideva odločbo. Razlika med odločbo in sklepom po ZUP ali ZUS-1 je sicer ključna v več elementih, zlasti v pravni posledici glede pravnega varstva glede (ne)dovoljenosti in (ne)suspenzivnosti pri/tožbe. Toda če področni zakon (lahko pri davkih zakon o določeni vrsti davka ali ZDavP-2) kot nadrejen ZUP izrecno določa izdajo »sklepa«, čeprav za vsebinsko odločitev, se izda akt, ki nosi naziv sklep, toda ima v vsem preostalem značilnosti odločbe, vključno z ustreznim poukom o PS (=kot za odločbo). Podrejeno za tak »sklep« veljajo vse določbe ZUP o odločbi (in ne sklepu), razen morda še kakih posebnosti področnega predpisa glede sestavin ali drugih značilnosti prav določenega sklepa/odločbe (npr. včasih se izda akt brez ali s skrajšano obrazložitvijo). Seveda ni sistemsko dobro oz. lahko celo zavajajoče, da se v področnih/posebnih/materialnih zakonih piše sklep, ko naj bi bila izdana odločba, a kot napisano, se tedaj razlaga specifiko kot zgoraj. In da, z odločbo se zahtevek zavrne ali se mu ugodi, nikoli zavrže. Vendar pa se tudi s sklepi po ZUP zahtevek ne le zavrže ali postopek ustavi itd., temveč včasih zahtevek tudi zavrne ali se mu ugodi, ko gre za neglavno, postransko vprašanje postopka (že po ZUP recimo o statusu stranskega udeleženca, vpogledu v spis ali izločitvi uradne osebe).

V primeru 55. člena in še nekaterih podobnih (npr. glede zavarovanja) ZDavP-2 glede izdaje sklepa pa je (lahko) razlog v določanju te vrste akta, se pravi sklepa, čeprav gre sicer za meritorno/vsebinsko odločitev, a se ne odloča o glavni stvari (tj. obdavčenju), ko gre za stransko odločitev glede na celoto predmeta postopka. Tedaj se zahtevek s sklepom zavrne (ne zavrže!) ali se mu ugodi, ker še ostaja nerešena glavna stvar postopka (npr. določitev (vračila) trošarine), o čemer se pa običajno (kasneje) izda odločbo oz. pri obračunavanju davkov zaradi posebnosti ZDavP-2 pač že obračun obvelja za izvršilni naslov. Namreč glede na 55/5 in 52. člen se naprej odloča o ne/dovoljenosti prepoznega obračuna itd. nato do same obdavčitve, lahko tudi prek npr. DIN.

Glede 55/5 torej po mojem zakon pravilno določa prav izdajo sklepa, tudi v smislu sistemske ureditve po ZUP in ZUS-1 kljub vsebinski! presoji pogojev za (dovoljeno in pravočasno) samoprijavo, saj samoprijava obračuna niti ni klasičen zahtevek, ampak le oblika obračuna, ki je hkrati vloga in »samoodločba« (svoj izvršilni naslov brez nujne odločbe FURS, razen če se odločba izda v sklopu nadzora ali tudi npr. odločenega/obročnega plačila davka), pri čemer ob odločanju po 55/5 še ni določena sama obdavčitev. Šteti je treba tako zahtevek po 55/5 ne kot zahtevek za upoštevanje določene osnove in drugih elementov za obračun/obdavčitev, pač pa kot zahtevek za podajo obračuna na ta način, torej izven predpisanega roka s samoprijavo – o tem se odloča s sklepom, le o (pogojih za) samoprijavi(o). To pa tudi pomeni, da potem za tak sklep veljajo podrejeno določbe ZUP o sklepu in ne odločbi, npr. da zoper sklep ni pritožbe, razen če jo zakon (področni ali ZUP) izrecno dovoli za določeno vrsto sklepa.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...