Iz Upravna Svetovalnica
Vrstica 8: | Vrstica 8: | ||
== '''Odgovor:''' == | == '''Odgovor:''' == | ||
2. člen ZUP določa, da je upravna zadeva odločanje oblastnega organa o pravici, obveznosti ali pravni koristi/pravnem interesu stranke na področju upravnega prava. Pravna korist je tako lahko tako tudi predmet upravnega postopka. 43. člen ZUP [KK2]pravno korist definira kot neposredno na zakon ali drug predpis oprto osebno korist, ki pa ne sme biti zgolj potencialna in bodoča korist, ampak mora v času uveljavljanja obstajati (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020). Hkrati je nujno, da gre za osebno in splošno korist, saj je ta osebna korist neposredna in pravna. Upravičenost do pravne koristi in njegovo podlago obravnava tudi primer 1 na tem portalu (Upravičenost do pravice neposredno na podlagi zakona ali izdane odločbe)[KK3] .<p><br></p><p>Pravna korist se v upravnem postopku veže na pridobitev statusa stranskega udeleženca, ki mora za vstop v postopek pridobiti pravico, ki pa je vezana na izkazan pravni interes (Jerovšek in Kovač, 2020). Pri tem je le-ta opredeljen v materialnem predpisu, po katerem se odloča v nekem upravnem postopku. Korist, ki ni opredeljena v materialnem predpisu, pomeni zgolj dejansko in ne pravno korist in jo posledično ni moč varovati v upravnem postopku. Primer opredelitve pravnega interesa v materialnem predpisu je v gradbenem zakonu, kjer je določeno, da imajo pravni interes vse tiste osebe, ki živijo na območju, kamor sega vpliv gradnje glavne stranke – investitorja (za več glej Gradbeni zakon (GZ-1) [KK4] (Ur. l. RS, št. 199/21 in 105/22 – ZZNŠPP)). Hkrati pa je potrebno sosledno upoštevati tudi druge materialne podlage, ki sicer niso podlaga odločanja za konkretni upravni postopek, vendar lahko dajejo podlago za pravni interes potencialnega stranskega udeleženca (tak primer na primer UPRS Sodba in sklep I U 38/2018-15 z dne 20. 8. 2019[KK5] ).</p><p><br></p><p>Oblastni organ mora pri presojanju utemeljenosti pravnega interesa delovati v skladu z 6. členom ZUP[KK6] , saj načelo zakonitosti med drugim določa, da se v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Ustava je hierarhično višji akt in vsebuje pravne norme, ki so podlaga za hierarhično nižje pravne norme, vključene v zakone in druge splošne predpise. Tako 22. člen Ustave[KK7] (Ur. l. RS, št. 33/91-I) določa enako varstvo pravic pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Kaj konkretno je pravni interes posameznika, pa ni opredeljeno v Ustavi, pač pa le-tega, kot že omenjeno predvidevajo posamezni materialni predpisi. '''Posledično se posameznik lahko sklicuje na določbe Ustave, pa tudi na ustrezne akte EU (uredbe, pod določenimi pogoji tudi direktive), vendar lahko s tem praviloma izkaže le dejanski interes. Za dokaz pravnega interesa je potrebno navesti določbe konkretnega materialnega predpisa, ki urejajo konkretno upravnopravno razmerje in upravni postopek, in jih podpreti z ustreznimi dokazili '''(več v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 1. knjiga, gl. komentar k 43. členu).</p> | |||
<br> | |||
<br>''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].'' | <br>''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Pomoč:Politika_zasebnosti{{!}}Politiko zasebnosti]] in [[Pomoč:Splošno_zanikanje_odgovornosti{{!}}zanikanja odgovornosti]].'' | ||
Redakcija: 11:47, 24. avgust 2023
Zadeva: Ustrezna pravna podlaga pravne koristi - V USKLAJEVANJU
Datum odgovora: 24. 8. 2023
Status uporabnika: stranka v upravnem postopku / drugo
Vprašanje:
Ali za pravni interes zadošča, da se stranka sklicuje na določbe Ustave, ali se mora sklicevati konkretno na zakonsko določbo oz. določbo podzakonskega predpisu, ki omogoča neko pravno korist?
Odgovor:
2. člen ZUP določa, da je upravna zadeva odločanje oblastnega organa o pravici, obveznosti ali pravni koristi/pravnem interesu stranke na področju upravnega prava. Pravna korist je tako lahko tako tudi predmet upravnega postopka. 43. člen ZUP [KK2]pravno korist definira kot neposredno na zakon ali drug predpis oprto osebno korist, ki pa ne sme biti zgolj potencialna in bodoča korist, ampak mora v času uveljavljanja obstajati (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020). Hkrati je nujno, da gre za osebno in splošno korist, saj je ta osebna korist neposredna in pravna. Upravičenost do pravne koristi in njegovo podlago obravnava tudi primer 1 na tem portalu (Upravičenost do pravice neposredno na podlagi zakona ali izdane odločbe)[KK3] .
Pravna korist se v upravnem postopku veže na pridobitev statusa stranskega udeleženca, ki mora za vstop v postopek pridobiti pravico, ki pa je vezana na izkazan pravni interes (Jerovšek in Kovač, 2020). Pri tem je le-ta opredeljen v materialnem predpisu, po katerem se odloča v nekem upravnem postopku. Korist, ki ni opredeljena v materialnem predpisu, pomeni zgolj dejansko in ne pravno korist in jo posledično ni moč varovati v upravnem postopku. Primer opredelitve pravnega interesa v materialnem predpisu je v gradbenem zakonu, kjer je določeno, da imajo pravni interes vse tiste osebe, ki živijo na območju, kamor sega vpliv gradnje glavne stranke – investitorja (za več glej Gradbeni zakon (GZ-1) [KK4] (Ur. l. RS, št. 199/21 in 105/22 – ZZNŠPP)). Hkrati pa je potrebno sosledno upoštevati tudi druge materialne podlage, ki sicer niso podlaga odločanja za konkretni upravni postopek, vendar lahko dajejo podlago za pravni interes potencialnega stranskega udeleženca (tak primer na primer UPRS Sodba in sklep I U 38/2018-15 z dne 20. 8. 2019[KK5] ).
Oblastni organ mora pri presojanju utemeljenosti pravnega interesa delovati v skladu z 6. členom ZUP[KK6] , saj načelo zakonitosti med drugim določa, da se v upravni zadevi odloča po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. Ustava je hierarhično višji akt in vsebuje pravne norme, ki so podlaga za hierarhično nižje pravne norme, vključene v zakone in druge splošne predpise. Tako 22. člen Ustave[KK7] (Ur. l. RS, št. 33/91-I) določa enako varstvo pravic pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Kaj konkretno je pravni interes posameznika, pa ni opredeljeno v Ustavi, pač pa le-tega, kot že omenjeno predvidevajo posamezni materialni predpisi. Posledično se posameznik lahko sklicuje na določbe Ustave, pa tudi na ustrezne akte EU (uredbe, pod določenimi pogoji tudi direktive), vendar lahko s tem praviloma izkaže le dejanski interes. Za dokaz pravnega interesa je potrebno navesti določbe konkretnega materialnega predpisa, ki urejajo konkretno upravnopravno razmerje in upravni postopek, in jih podpreti z ustreznimi dokazili (več v Kovač in Kerševan (ur.), ZUP s komentarjem, 2020, 1. knjiga, gl. komentar k 43. členu).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.