(Ne)vročitev odločbe kot razlog za umik zahtevka

Zadeva: (Ne)vročitev odločbe kot razlog za umik zahtevka

Datum odgovora: 2. 8. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Stranka je zaprosila za pravico zase in tedaj svojega mladoletnega otroka, a slednji je med postopkom postal polnoleten. Komu se vroča odločba, ki se nanaša na izvorno mladoletno stranko?

Natančneje, šlo je za tujca, ki mu je bila v postopku zamenjave delodajalca izdana odločba, ki pa ni bila vročena. Kaj torej storiti v primeru, ko stranki (tujcu) odločba ni bila uspešno vročena? Izdati sklep o ustavitvi postopka ali glede na to, da je bila odločba izdana in nevročena, odločbo odpraviti? Tujec je bil v tem primeru v pozivu za prevzem odločbe opozorjen na določbo tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2.

Odgovor:

Vročanje pomeni seznanitev strank in drugih oseb z dokumenti upravnega postopka na najbolj formalen način ter predstavlja ključno dejanje v postopku, ker je pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanj, ki se jih vroča. Odločba, ki še ni bila vročena stranki, pravno še ne obstaja in zato ne veže stranke in tudi ne organa, ki je formuliral vsebino odločbe. Šele s pravilno vročitvijo odločbe začne veljati izdana odločba in pravno učinkovati nasproti stranki. Vročanje je zato pomembna pravna institucija, ki je ni mogoče podcenjevati (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2020, str. 131 ter Kerševan in Androjna, Upravno procesno pravo, 2017, str. 183-184). 

Tretji odstavek 90. člena ZTuj-2 določa, da če je bil postopek po tem zakonu uveden na zahtevo ali prošnjo tujca oziroma njegovega delodajalca in ga ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja, se njegov molk šteje za umik zahteve, če kljub opozorilu pristojnega organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanja postopka oziroma, če se iz opustitve teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje postopka. Predpostavke za ustavitev postopka iz navedene določbe so naslednje:

- da je bil postopek uveden na zahtevo tujca oziroma njegovega delodajalca,

- da postopka ni mogoče končati brez njegovega sodelovanja in

- da kljub opozorilu organa v postavljenem roku ne opravi nobenega dejanja za nadaljevanje oziroma dokončanje postopka oziroma, da se iz opustitev teh dejanj da sklepati, da ni več zainteresiran za nadaljevanje.

Glede na takšno zakonsko besedilo se navedena določba lahko uporabi le, če je postopek odločanja o vlogi tujca še v teku in tujec v tem postopku ne sodeluje, da bi organ lahko izdal meritorno končno odločbo (Sodba UPRS II U 41/2020-11 z dne 14. 4. 2021, točka 6 obrazložitve). Z izdajo odločbe se je postopek izdaje pisne odobritve za zamenjavo delodajalca pred organom zaključil. Zgolj vročitev te odločbe pa ne pomeni, da je postopek še v teku, saj gre zgolj za vprašanje vročitve upravne odločbe (prav tam, točka 7 obrazložitve). Kadar gre torej zgolj za vprašanje vročitve takšne odločbe, določba tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 ni uporabljiva (prav tam, točka 10 obrazložitve).

Načina vročitve odločbe, izdane v postopku odobritve zamenjave delodajalca Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 91/21 – uradno prečiščeno besedilo, 95/21 – popr., 105/22 – ZZNŠPP) ni posebej določal (ureditev zamenjave delovnega mesta pri istem delodajalcu, zamenjave delodajalca ali zaposlitve pri dveh ali več delodajalcih, na podlagi pisne odobritve pristojnega organa, ki je pisno odobritev v obliki odločbe izdal po prejemu soglasja organa, pristojnega po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (ZZSDT) je bila sicer z novelo ZTuj-2G (Uradni list RS, št. 48/23) nadomeščena zgolj s podajo soglasja organa, pristojnega po ZZSDT), zato (so) se glede tega vprašanja v skladu s 85. členom ZTuj-2 subsidiarno uporabljajo(le) določbe ZUP. 

ZUP natančneje ureja področje vročanja v 87. členu ZUP, ki določa ravnanje vročevalca oziroma organa ko stranki odločba ni bila vročena. V kolikor namreč oseba ni dosegljiva na naslovu za vročanje, vročevalec pusti po tretjem odstavku 87. člena ZUP sporočilo o prispelem pismu v njenem hišnem predalčniku ali drugem primernem mestu, v sporočilu pa navede, kje se dokument nahaja in da ga mora prevzeti v 15 dneh. Vročitev se v tem primeru šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument, oziroma v primeru ne prevzema po preteku tega roka (Breznik in drugi, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 322-358).

Pri tem je treba poudariti, da vročevalec ne sme kar pustiti sporočila o prispelem pismu (fikcija vročitve), če osebe na tem naslovu ne najde. Najprej se mora prepričati o tem, na podlagi opravljenega poizvedovanja ali kako drugače, ali oseba tam sploh živi, in o tem obvestiti organ. Če pa organ iz uradne evidence ugotovi, da je naslov za vročanje enak kot naslov, ki ga je navedla stranka, poskus vročanja pa je bil neuspešen, odredi, da se vročitev v postopku opravi tako, da se skupaj s poskusom vročitve objavi obvestilo o izdani odločbi na oglasni deski organa in na enotnem državnem portalu e-uprava z javnim naznanilom. Takšna vročitev se šteje za opravljeno po poteku 15 dni od dneva, ko je bilo objavljeno sporočilo o vročanju z javnim naznanilom na oglasni deski organa, ki vodi postopek in na enotnem državnem portalu e-uprava. (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 577-578). Tako bi bila v tem primeru ustrezna rešitev za neuspešno vročeno odločbo opravljena ediktna vročitev na oglasno desko organa in spletni portal e-uprava. 

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...