Iz Upravna Svetovalnica
| (6 vmesnih redakcij 4 uporabnikov ni prikazanih) | |||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
=='''Zadeva: '''Odločanje na podlagi tuje zakonodaje== | == '''Zadeva: '''Odločanje na podlagi tuje zakonodaje kot dejstva == | ||
'''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009 | '''Datum odgovora:''' 31. 5. 2009, pregled 13. 1. 2023<br> | ||
== '''Vprašanje:''' == | |||
Ali ima organ pristojnost odločati na podlagi tujega prava? Ali je organ, ki vodi upravni postopek, dolžan poznati celotno (področno) materialno pravo (vsake) tuje države? | |||
== '''Odgovor:''' == | |||
Predmet dokazovanja v upravnem postopku so dejstva in okoliščine, na podlagi katerih mora uradna oseba ob uporabi ustreznega materialnega predpisa odločiti v upravni zadevi. Predmet dokazovanja ne morejo biti predpisi, ker ti morajo biti znani uradni osebi. Ne more pa biti uradni osebi vselej znano pravo, ki velja v tujini (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 335–336). '''Uradna oseba mora poznati domače veljavno (pozitivno) pravo''', medtem ko jo glede tujega prava ZUP izrecno ekskulpira. To pomeni, da '''uradni osebi ni potrebno poznati tujega prava, ji pa [[Zak:ZUP#168._.C4.8Dlen|168. člen ZUP]] omogoča, da lahko o tem poizve pri ministrstvu za pravosodje'''. | |||
Po tem členu lahko '''uradna oseba od stranke tudi zahteva javno listino, ki dokazuje, katero pravo velja v tuji državi'''. Takšna listina mora biti izdana od pristojnega tujega organa. Organ, ki želi pri ministrstvu za pravosodje poizvedeti glede zakona, področja ali pravne norme, ki ga zanima, mora to jasno formulirati. Kot tuje pravo pa se razume tisti pravni red, ki velja v tujih državah. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je RS od 1. 5. 2004 polnopravna članica Evropske unije in da '''pravni red Evropske skupnosti velja na našem ozemlju kot skupno pravo Evropske skupnosti neposredno, zato ga morajo organi poznati in uporabljati'''. Kot tuje pravo ostaja pravo posameznih držav članic, ki ni del skupnega prava Evropske skupnosti, pri čemer je velik del nacionalnih pravnih redov ostalo prav ustavno in upravno pravo (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 489). | |||
<br> | '''Potrebno je poudariti, da se tuje pravo pri nas uporablja kot dejstvo, ki ga je potrebno dokazati, in ne kot pravo, ki bi ga organ moral poznati'''. Zato tujega prava ne moremo uporabljati v materialnem smislu na način, da bi bilo odločilno za priznanje pravice oz. naložitev obveznosti, ampak le kot dejstvo, ki je morebiti odločilno pri presoji materialnih pogojev našega prava.<br><br>''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].'' | ||
'' | == '''Želite podati svoje mnenje:''' == | ||
<comments /> | |||
[[Category:Listine,_potrdila,_upravne_overitve_in_izmenjava_podatkov_iz_uradnih_evidenc]] [[Category:Poseben_in_skrajšani_ugotovitveni_postopek]] | |||
Trenutna redakcija s časom 10:08, 13. januar 2023
Zadeva: Odločanje na podlagi tuje zakonodaje kot dejstva
Datum odgovora: 31. 5. 2009, pregled 13. 1. 2023
Vprašanje:
Ali ima organ pristojnost odločati na podlagi tujega prava? Ali je organ, ki vodi upravni postopek, dolžan poznati celotno (področno) materialno pravo (vsake) tuje države?
Odgovor:
Predmet dokazovanja v upravnem postopku so dejstva in okoliščine, na podlagi katerih mora uradna oseba ob uporabi ustreznega materialnega predpisa odločiti v upravni zadevi. Predmet dokazovanja ne morejo biti predpisi, ker ti morajo biti znani uradni osebi. Ne more pa biti uradni osebi vselej znano pravo, ki velja v tujini (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 335–336). Uradna oseba mora poznati domače veljavno (pozitivno) pravo, medtem ko jo glede tujega prava ZUP izrecno ekskulpira. To pomeni, da uradni osebi ni potrebno poznati tujega prava, ji pa 168. člen ZUP omogoča, da lahko o tem poizve pri ministrstvu za pravosodje.
Po tem členu lahko uradna oseba od stranke tudi zahteva javno listino, ki dokazuje, katero pravo velja v tuji državi. Takšna listina mora biti izdana od pristojnega tujega organa. Organ, ki želi pri ministrstvu za pravosodje poizvedeti glede zakona, področja ali pravne norme, ki ga zanima, mora to jasno formulirati. Kot tuje pravo pa se razume tisti pravni red, ki velja v tujih državah. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je RS od 1. 5. 2004 polnopravna članica Evropske unije in da pravni red Evropske skupnosti velja na našem ozemlju kot skupno pravo Evropske skupnosti neposredno, zato ga morajo organi poznati in uporabljati. Kot tuje pravo ostaja pravo posameznih držav članic, ki ni del skupnega prava Evropske skupnosti, pri čemer je velik del nacionalnih pravnih redov ostalo prav ustavno in upravno pravo (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 489).
Potrebno je poudariti, da se tuje pravo pri nas uporablja kot dejstvo, ki ga je potrebno dokazati, in ne kot pravo, ki bi ga organ moral poznati. Zato tujega prava ne moremo uporabljati v materialnem smislu na način, da bi bilo odločilno za priznanje pravice oz. naložitev obveznosti, ampak le kot dejstvo, ki je morebiti odločilno pri presoji materialnih pogojev našega prava.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.