Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

Vprašanje:

Ali organ lahko zasliši pričo v nenavzočnosti stranke, kasneje pa stranko z vsebino pričanja seznani in ji omogoči, da se o njej izjavi? Ali organ lahko odloči na podlagi takega pričanja, če stranki ta možnost ni bila dana? Ali mora organ stranko seznaniti s tem, kdo je pričal?

Odgovor:

V prvem odstavku 154. člena ZUP je določeno, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo, kadar je treba zaslišati priče. V skladu s četrto točko tretjega odstavka 146. člena ZUP pa mora uradna oseba stranki omogočiti, da pričam postavlja vprašanja, s čimer ji omogoči kontradiktornost obravnave in s tem polno uveljavitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP; Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 48-49). Iz tega lahko izpeljemo sklep, da se priča lahko zasliši le v navzočnosti stranke (prim. s sodbo VS RS št. U1704/95 z dne 17.02.1999).

V določenih postopkih pa lahko pride do položaja, ko je pričanje edino dokazilo, s katerim je mogoče ugotoviti pravno relevantna dejstva, priča pa zaradi tehtnega razloga (npr. skrbi za lastno varnost in/ali življenje) ne želi pričati v navzočnosti stranke ali pa celo ne želi, da se razkrije njena identiteta. V takem primeru pride do kolizije med načeli materialne resnice (8. člen ZUP), zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in varstva pravic strank (7. člen ZUP).

ZUP ureja vprašanje, kdaj priči ni treba pričati. Poleg izrecno naštetih situacij (prvi odstavek 183. člena ZUP) ZUP določa, da je priča lahko odvezana pričanja tudi v primerih, ko za to obstajajo tehtni razlogi, pri čemer jih mora (vsaj) verjetno izkazati (drugi odstavek 183. člena ZUP). Tak razlog bi lahko bil npr. utemeljen strah za lastno varnost (primerjaj s tem primerom). Vendar pa ZUP ne ureja vprašanja, ko bi priča želela pričati, a ne v navzočnosti stranke, ker bi bil podan tak tehtni razlog.

Menimo, da bi v primeru izjemnih okoliščin (odsotnost drugih dokazil in tehten razlog za odklonitev pričanja) pričo lahko zaslišali tudi v nenavzočnosti stranke. V takem primeru bi stranki morali dati možnost, da se izjavi o izpovedbi priče, in sicer bodisi na ustni obravnavi bodisi izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik (tretji odstavek 146. člena ZUP). Tako ravnanje bi sicer predstavljalo kršitev pravil postopka (gl. 154. člen ZUP), a ne bistvene, saj bi stranka pred odločitvijo imela možnost braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (9. in 146. člen ZUP; prim. s sodbo VS RS št. U1704/95 z dne 17.02.1999). Dodati pa je treba, da je tako stališče odvisno tudi od narave upravne zadeve – v poštev bi npr. prišlo, ko gre za občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na alkoholizem, nasilje v družini, psihološko stanje stranke, obnašanje, spolna nedotakljivost ipd. Če pa bi šlo za postopek, v katerem se posega v strankin pravni položaj (npr. inšpekcijski postopek), potem bi moral organ dati možnost stranki soočenja z navedbami prič, in to ne le pisno, temveč tudi v živo s prisotnostjo obeh na obravnavi (podr. v tem primeru http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Na%C4%8Din_pridobivanja_izjav_pri%C4%8D_v_in%C5%A1pekcijskem_in_prekr%C5%A1kovnem_postopku ). Enako velja, če je dejansko stanje mogoče ugotoviti tudi s pomočjo drugih dokazil – o tem več v tem primeru http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Udele%C5%BEba_in_pravice_stranke_pri_zasli%C5%A1anju_pri%C4%8De ). V teh izjemnih primerih pa mora organ zelo paziti na verodostojnost priče, kajti odsotnost neposrednega soočenja s stranko ji bo ugotavljanje le-te lahko (zelo) otežilo in odločiti skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP).
Če torej te okoliščine niso podane ali pa so podane, pa stranki ni bilo omogočeno, da se o teh izjavah izjasni, organ na tako pridobljena dejstva ne more opreti svoje odločbe, saj gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP).
V primeru zgoraj opisanih izjemnih okoliščin menimo, da stranki tudi ne bi bilo treba razkriti identitete priče, kajti z razkritjem identitete ne bi nič prispevali k uveljavitvi načela zaslišanja stranke (to načelo je tako ali tako okrnjeno s tem, da se priča ne zasliši v navzočnosti), zelo pa bi prispevali k neuveljavitvi načela materialne resnice, kajti priča v takem primeru ne bi želela pričati (to bi sicer zanjo pomenilo sankcijo – gl. ta primer http://www2.fu.uni-lj.si/mediawiki/index.php?title=Udele%C5%BEba_in_pravice_stranke_pri_zasli%C5%A1anju_pri%C4%8De )

Priča je fizična oseba, ki je v preteklosti zaznala dejstvo, katero je po materialnem predpisu pomembno za odločitev v upravni zadevi. Osebe, ki morejo pričati, so dolžne pričati (182. člen ZUP). Po 154. členu ZUP, se izvedba dokaza z zaslišanjem prič opravi na ustni obravnavi. Tretji odstavek 185. člen ZUP določa, da pred vprašanjem o sami zadevi uradna oseba, ki vodi postopek pričo pouči, kdaj ji ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje. V prvem odstavku 183. člen ZUP, so naštete situacije, ko priča lahko odreče pričanje. Primer odklonitve pričanja pride v poštev tedaj, ko bi priča z odgovorom spravila sebe ali sorodnika v kazenski pregon ali hudo sramoto ali večjo premoženjsko škodo. Če priča odreče pričanje, je to treba zapisati v zapisniku o ustni obravnavi. Zaradi končne presoje uspeha dokazovanja s pričo, je dobro, če priča vsaj nakaže, čemu na posamezno vprašanje ne bo odgovarjala, čeprav je zakon ne zavezuje, da bi odklonitev pričanja pojasnjevala podrobneje.,

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. To velja tudi za načelo materialne resnice (8. člen ZUP), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo, in temeljno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Če upoštevamo določbe 4. odstavka 146. člena ZUP upravni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, čeprav je dejansko stanje nesporno ugotovljeno in dokazano. Če stranki sodelovanje v postopku ni omogočeno, zlasti možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, sploh njej v breme, gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP). Več o tem tudi v tem primeru.

V prvem odstavku 154. člena ZUP je določeno, da uradna oseba, ki vodi postopek, mora razpisati ustno obravnavo v tistih zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotnimi interesi ali kadar je treba opraviti ogled, ali zaslišati priče in izvedence.
V situaciji, ko priča ne želi pričati v navzočnosti stranke, pričanje pa je nujno za ugotovitev dejanskega stanja, lahko upravni organ ravna drugače, kot je navedeno v ZUP vendar le v izjemnih okoliščinah (npr. ko gre za občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na alkoholizem, nasilje v družini, psihološko stanje stranke, obnašanje, spolna nedotakljivost), ki opravičujejo odstop od stališča 154. člena ZUP

Če sklepamo po sodni praksi (Sodba VS RS št. U1704/95 z dne 17.02.1999) opustitev soočenja med stranko in pričo, četudi bi bilo zahtevano, ne predstavlja kršitve pravil postopka, da v kolikor organ ne sooči priče in stranke, bistveno ne krši pravil postopka, vendar le v primeru, da ima stranka možnost, da se je pred izdajo odločbe izjasni o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, na katere bo organ uprl svojo odločitev. 

V primeru, da priča zahteva, da se njenega pričanja oz. podatka o tem, kdo je pričal ne razkrije, bi bilo izjemoma smiselno uporabiti primerjavo s kazenskim pravom, ki pozna institut t.i. varovane priče. Pri samem odločanju nam ni relavantno dejstvo kdo je nekaj izjavil, pač pa kaj je izjavil. Menimo, da je v upravnem postopku potrebno upoštevati načelo materialne resnice (8. člen ZUP), zato organ lahko pri odločanju upošteva pričanje anonimne priče, dokazna vrednost pričanja pa je stvar presoje uradne osebe po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...