Zaslišanje priče v nenavzočnosti stranke

Vprašanje:

V PUP - postopku, ki se vodi po uradni dolžnosti, je za ugotovitev dejanskega stanja potrebno dokazovanje s pričami (družinski člani, sosedje). Upravni organ želi vsako pričo zaslišati posebej, brez navzočnosti stranke, saj bi strankina prisotnost na zaslišanju zelo vplivala na izpoved priče (gre za občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na alkoholizem, nasilje v družini, psihološko stanje stranke, obnašanje, spolna nedotakljivost…). Kakšne bi bile posledice takega ravnanja organa, če bi pred izdajo končne (negativne) odločbe stranka bila zaslišana in bi ji bili predstavljeni vsi dokazi in dejstva o katerih bi se lahko izrekla?

Priča na zapisnik zahteva, da se njenega pričanja, da se njenega pričanja ne razkrije stranki. Kako naj upravni organ tak dokaz upošteva pri odločanju, obrazloži v odločbi, ga predstavi stranki, če ve, da ima tako postopanje lahko negativne posledice?

Odgovor:

Priča je fizična oseba, ki je v preteklosti zaznala dejstvo, katero je po materialnem predpisu pomembno za odločitev v upravni zadevi. Osebe, ki morejo pričati, so dolžne pričati (182. člen ZUP). Po 154. členu ZUP, se izvedba dokaza z zaslišanjem prič opravi na ustni obravnavi. Tretji odstavek 185. člen ZUP določa, da pred vprašanjem o sami zadevi uradna oseba, ki vodi postopek pričo pouči, kdaj ji ni treba pričati in na katera vprašanja lahko odreče pričanje. V prvem odstavku 183. člen ZUP, so naštete situacije, ko priča lahko odreče pričanje. Primer odklonitve pričanja pride v poštev tedaj, ko bi priča z odgovorom spravila sebe ali sorodnika v kazenski pregon ali hudo sramoto ali večjo premoženjsko škodo. Če priča odreče pričanje, je to treba zapisati v zapisniku o ustni obravnavi. Zaradi končne presoje uspeha dokazovanja s pričo, je dobro, če priča vsaj nakaže, čemu na posamezno vprašanje ne bo odgovarjala, čeprav je zakon ne zavezuje, da bi odklonitev pričanja pojasnjevala podrobneje.,

V upravnem postopku velja več temeljnih načel, ki se medsebojno dopolnjujejo in ne izključujejo. To velja tudi za načelo materialne resnice (8. člen ZUP), ki terja gotovo ugotovljena dejstva pred odločitvijo, in temeljno načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki daje stranki možnost braniti se oz. uveljavljati svoje interese.
Če upoštevamo določbe 4. odstavka 146. člena ZUP upravni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, čeprav je dejansko stanje nesporno ugotovljeno in dokazano. Če stranki sodelovanje v postopku ni omogočeno, zlasti možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, sploh njej v breme, gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP). Več o tem tudi v tem primeru.

V primeru, da priča zahteva, da se njenega pričanja oz. podatka o tem, kdo je pričal ne razkrije, bi bilo izjemoma smiselno uporabiti primerjavo s kazenskim pravom, ki pozna institut t.i. varovane priče. Pri samem odločanju nam ni relavantno dejstvo kdo je nekaj izjavil, pač pa kaj je izjavil. Menimo, da je v upravnem postopku potrebno upoštevati načelo materialne resnice (8. člen ZUP), zato organ lahko pri odločanju upošteva pričanje anonimne priče, dokazna vrednost pričanja pa je stvar presoje uradne osebe po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...