Nepopolna obrazložitev: razlika med redakcijama

Iz Upravna Svetovalnica

Skoči na: navigacija, iskanje
m (Text replace - "<br> ''Upravna " to "<br> ''Upravna ")
 
Vrstica 9: Vrstica 9:
Ali gre za kršitev pravil postopka oz. napačno ugotovljeno dejstvo, če iz obrazložitve ni razviden dokaz, ki bi narekoval odločitev? Ali gre za kršitev pravil postopka, če se prvostopenjski organ sklicuje na navodila pristojnega ministrstva?
Ali gre za kršitev pravil postopka oz. napačno ugotovljeno dejstvo, če iz obrazložitve ni razviden dokaz, ki bi narekoval odločitev? Ali gre za kršitev pravil postopka, če se prvostopenjski organ sklicuje na navodila pristojnega ministrstva?


=='''Odgovor:'''==
== '''Odgovor:''' ==


Ustavna izhodišča temeljijo na predpostavki, da mora biti vsak upravni akt (npr. odločba) obrazložen. Le tako lahko naslovnik ugotovi, na kakšni podlagi je bila sprejeta odločitev organa v upravnem postopku. Vsaka obrazložitev v upravnem aktu mora vsebovati: *zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, *dejansko ugotovljeno stanje ter dokaze, na katere je le-to oprto, *bistvene razloge za presojo posameznih dokazov, *navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira, *razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje privedli do sprejetja odločbe organa, *in razloge, zaradi katerih strankinemu zahtevku ni bilo ugodeno ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]). Glede na [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člen ZUP]] se predpostavlja, da je upravni akt pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti:<br> *če v odločbi ni naveden organ, ki je odločbo izdal (ker tako ni mogoče ugotoviti, kateri organ jo je izdal), *če v odločbi ni navedena uradna oseba, ki je postopek vodila in ki je odločitev v upravni zadevi sprejela, ter *če odločitev ni obrazložena ali ni imela vsaj bistvenih delov, pa bi jih po zakonu morala imeti, saj je le tako mogoče presoditi utemeljenost izreka odločbe. Organ svojih odločitev ne more utemeljevati s sklicevanjem na konkretna navodila, izdana znotraj organa, temveč se lahko sklicuje le na njihovo argumentacijo. Kakršnokoli drugačno postopanje je v nasprotju z načelom zakonitosti. 153. člen [http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_USTA1.html Ustave RS] (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991) in [[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen|6. člen ZUP]] določata, da morajo vsi akti in dejanja upravnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. V tem primeru razna interna navodila nimajo zavezujočega pomena, saj le-ta niso objavljena v Uradnem listu, zato se organ pri svoji odločitvi ne more sklicevati na takšen akt. Organi o pravicah in obveznostih odločajo z internimi navodili zgolj v primeru, da za to že obstajajo določeni normativni predpisi.<br>  
Ustavna izhodišča temeljijo na predpostavki, da mora biti vsak upravni akt (npr. odločba) obrazložen. Le tako lahko naslovnik ugotovi, na kakšni podlagi je bila sprejeta odločitev organa v upravnem postopku. Vsaka obrazložitev v upravnem aktu mora vsebovati: *zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, *dejansko ugotovljeno stanje ter dokaze, na katere je le-to oprto, *bistvene razloge za presojo posameznih dokazov, *navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira, *razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje privedli do sprejetja odločbe organa, *in razloge, zaradi katerih strankinemu zahtevku ni bilo ugodeno ([[Zak:ZUP#214._.C4.8Dlen|214. člen ZUP]]). Glede na [[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. člen ZUP]] se predpostavlja, da je upravni akt pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti:<br> *če v odločbi ni naveden organ, ki je odločbo izdal (ker tako ni mogoče ugotoviti, kateri organ jo je izdal), *če v odločbi ni navedena uradna oseba, ki je postopek vodila in ki je odločitev v upravni zadevi sprejela, ter *če odločitev ni obrazložena ali ni imela vsaj bistvenih delov, pa bi jih po zakonu morala imeti, saj je le tako mogoče presoditi utemeljenost izreka odločbe. Organ svojih odločitev ne more utemeljevati s sklicevanjem na konkretna navodila, izdana znotraj organa, temveč se lahko sklicuje le na njihovo argumentacijo. Kakršnokoli drugačno postopanje je v nasprotju z načelom zakonitosti. 153. člen [http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_USTA1.html Ustave RS] (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991) in [[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen|6. člen ZUP]] določata, da morajo vsi akti in dejanja upravnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. V tem primeru razna interna navodila nimajo zavezujočega pomena, saj le-ta niso objavljena v Uradnem listu, zato se organ pri svoji odločitvi ne more sklicevati na takšen akt. Organi o pravicah in obveznostih odločajo z internimi navodili zgolj v primeru, da za to že obstajajo določeni normativni predpisi.<br>  


''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''
''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|Zanikanje odgovornosti]].''

Redakcija: 22:51, 10. maj 2010

Zadeva: Nepopolna obrazložitev

Datum odgovora: 31. 5. 2009

SPODNJI ODGOVOR JE BIL LAHKO SPREMENJEN S STRANI REGISTRIRANIH UPORABNIKOV UPRAVNE SVETOVALNICE. URADNO IN NESPREMENJENO RAZLIČICO TEGA ČLANKA DOBITE NA:Izvirnik:Nepopolna obrazložitev

Vprašanje:

Ali gre za kršitev pravil postopka oz. napačno ugotovljeno dejstvo, če iz obrazložitve ni razviden dokaz, ki bi narekoval odločitev? Ali gre za kršitev pravil postopka, če se prvostopenjski organ sklicuje na navodila pristojnega ministrstva?

Odgovor:

Ustavna izhodišča temeljijo na predpostavki, da mora biti vsak upravni akt (npr. odločba) obrazložen. Le tako lahko naslovnik ugotovi, na kakšni podlagi je bila sprejeta odločitev organa v upravnem postopku. Vsaka obrazložitev v upravnem aktu mora vsebovati: *zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, *dejansko ugotovljeno stanje ter dokaze, na katere je le-to oprto, *bistvene razloge za presojo posameznih dokazov, *navedbo določb predpisov, na katere se odločba opira, *razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje privedli do sprejetja odločbe organa, *in razloge, zaradi katerih strankinemu zahtevku ni bilo ugodeno (214. člen ZUP). Glede na 237. člen ZUP se predpostavlja, da je upravni akt pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti:
*če v odločbi ni naveden organ, ki je odločbo izdal (ker tako ni mogoče ugotoviti, kateri organ jo je izdal), *če v odločbi ni navedena uradna oseba, ki je postopek vodila in ki je odločitev v upravni zadevi sprejela, ter *če odločitev ni obrazložena ali ni imela vsaj bistvenih delov, pa bi jih po zakonu morala imeti, saj je le tako mogoče presoditi utemeljenost izreka odločbe. Organ svojih odločitev ne more utemeljevati s sklicevanjem na konkretna navodila, izdana znotraj organa, temveč se lahko sklicuje le na njihovo argumentacijo. Kakršnokoli drugačno postopanje je v nasprotju z načelom zakonitosti. 153. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991) in 6. člen ZUP določata, da morajo vsi akti in dejanja upravnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu. V tem primeru razna interna navodila nimajo zavezujočega pomena, saj le-ta niso objavljena v Uradnem listu, zato se organ pri svoji odločitvi ne more sklicevati na takšen akt. Organi o pravicah in obveznostih odločajo z internimi navodili zgolj v primeru, da za to že obstajajo določeni normativni predpisi.


Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...