Ogled vira Ugotovitev napačno ugotovljenega dejanskega stanja pred izvršitvijo pravnomočne odločbe

== '''Zadeva: '''Ugotovitev napačno ugotovljenega dejanskega stanja pred izvršitvijo pravnomočne odločbe<br>  ==

'''Datum odgovora: '''3. 7.&nbsp;2014, pregled 15. 12. 2022<br>'''Status uporabnika:'''&nbsp;uradna oseba, ki vodi upravni postopek&nbsp;<br> 

== '''Vprašanje:'''  ==

Upravni organ je vodil postopek po uradni dolžnosti (npr. o ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča), v katerem sta bili izdani dve odločbi, ena o postavitvi skrbnika za poseben primer in druga o glavni stvari (tu o izbrisu iz registra stalnega prebivalstva). Obe odločbi sta pravnomočni, a še preden je organ izvršil odločbo o glavni stvari (izbrisu iz registra), je ugotovil, da temelji na napačno ugotovljenem dejanskem stanju (naknadno je bilo namreč ugotovljeno, da se je oseba poročila, spremenila priimek in stalno prebiva v tujini). Kako naj organ postopa v tem primeru?<br> 

== '''Odgovor:'''<br>  ==

Načelo zakonitosti ([[Zak:ZUP#6._.C4.8Dlen|6. člen ZUP]]) je najpomembnejše temeljno načelo upravnega postopka in sploh glavno načelo celotnega našega pravnega reda, ki izključuje kakršnokoli samovoljo. Načelo zakonitosti, kateremu so podrejena vsa druga temeljna načela upravnega postopka, je tudi poglavitni pogoj za pravno varnost in nepristransko delo, ter pravilno odločanje v upravnem postopku (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str 79).&nbsp;Načelo zakonitosti se nanaša na celotno postopanje organa in na pravilno uporabo materialnega prava v konkretni zadevi. To torej pomeni, da mora biti upravni akt formalno in materialno zakonit. V primeru, ko gre v postopku za napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeni materialni predpis, je taka odločba nezakonita, kot veleva načelo materialne resnice ([[Zak:ZUP#8._.C4.8Dlen|8. člen ZUP]], prim. posledice kršitev prek uporabe pravnih sredstev, od pritožbe po&nbsp;[[Zak:ZUP#237._.C4.8Dlen|237. členu ZUP]]&nbsp;dalje).&nbsp; 

V opisanem primeru gre nedvomno za napako, ki ima za posledico '''nezakonitost odločbe''', problem pa je v sanaciji le-te. Postopka namreč ni mogoče ponovno uvesti in osebe prijaviti na naslov v tujini, zato na voljo ostanejo izredna pravna sredstva. 

Glede na opisano situacijo pa '''nobeno izredno pravno sredstvo ne nudi optimalne rešitve'''. V poštev bi prišla razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku [[Zak:ZUP#274._.C4.8Dlen|274. člena ZUP]], a je problem v tem, da le-ta učinkuje le za naprej (oseba, ki je že prijavljena v tujini, bi bila namreč kljub istočasnem vpisu obeh odločb v register do razveljavitve prve odjavljena, nato spet prijavljena).&nbsp;<span style="line-height: 1.5em;">Analogno velja za ničnost (</span>[[Zak:ZUP#279._.C4.8Dlen|279. člen ZUP]]<span style="line-height: 1.5em;">).&nbsp;</span><span style="line-height: 1.5em;">Tudi obnova postopka po </span>[[Zak:ZUP#260._.C4.8Dlen|260. členu ZUP]]<span style="line-height: 1.5em;">&nbsp;ne pride v poštev, saj ne obstaja nesporni razlog za obnovo (prijava novega prebivališča v tujini ni novo dejstvo, ostali razlogi pa ne pridejo v poštev).&nbsp;</span> 

Rešitev se tako kaže v povezavi z vprašanjem, ali je bila odločba o izbrisu sploh pravilno vročena.&nbsp;<span style="line-height: 1.5em;">Odločba namreč ne glede na (ne)zakonitost pravno ne učinkuje, dokler ni pravilno vročena legitimirani stranki. Vročanje je torej ključno dejanje v postopku, ker je pogoj za nastanek pravnih učinkov pisanja, ki se vroča. Dokler akt ni vročen, z vidika nastopa pravnih posledic tako v razmerju do strank oziroma drugih naslovnikov kot organa izdajatelja, akt sploh ni izdan (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 114; primerjaj s Kovač et al., Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 179-180). Odločba, ki še ni bila vročena stranki, pravno še ne obstaja in zato ne veže stranke in tudi ne organa, ki je formuliral vsebino odločbe. Šele s pravilno vročitvijo odločbe začne ta veljati in pravno učinkovati nasproti stranki (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 227). V primeru, da odločba sploh ni vročena ali ni vročena pravi stranki ali na pravilen način, se taka odločba šteje kot neizdana in ne začne učinkovati, zato postopek de facto sploh še ni končan.</span><span style="line-height: 1.5em;">&nbsp;</span> 

V trenutku, ko je stranka pri upravnem organu prijavila stalno prebivališče v tujini, je namreč prenehal položaj in razlog za postavitev skrbnika za poseben primer (glej 267. člen [http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7556 Družinskega zakonika], DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). Če je bila torej '''odločba o glavni stvari vročena neutemeljeno postavljenemu skrbniku, ni bila vročena pravilno''' in pravne posledice za stranko (izbris) ne bi mogle nastati. Glede na to bi upravni organ lahko štel, da postopek izbrisa še ni bil končan in odločba še ni bila izdana (vročena stranki), torej bi vse akte pustil v spisu, z uradnim zaznamkom pa bi zabeležil razloge za tako ravnanje, tj. ustavitev postopka, kolikor so bila že opravljena kaka dejanja napram osebam izven organa (poseben sklep po&nbsp;[[Zak:ZUP#135._.C4.8Dlen|135. členu ZUP]]), oz. sploh neuvedba postopka, če teh še ni bilo.&nbsp;<br> 

<br> 

''Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej [[Upravna-svetovalnica:Privacy policy|Politiko zasebnosti]] in [[Upravna-svetovalnica:Splošno zanikanje odgovornosti|zanikanja odgovornosti]].'' 

<br> 

== '''Želite podati svoje mnenje:'''  ==

<comments /> 

[[Category:Izvršljivost_in_izvršba_po_ZUP_in_ZDavP-2]] [[Category:Vročanje]]