Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke

Zadeva: Kritje stroškov tolmača v postopku, ki je bil začet na predlog stranke 

Datum odgovora: 2. 4. 2024
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek

Vprašanje:

Stranka si je na ustno obravnavo, ki je bila začeta na predlog le-te, pripeljala tolmača. Tolmač je po obravnavi račun izdal upravnemu organu. Ali je potrebno račun zavrniti s sklepom, ali zadostuje le dopis?

Odgovor:

62. člen ZUP v sedmem odstavku določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Organ jih je dolžan o tem poučiti.

Za tolmače se uporabljajo določbe ZUP, ki veljajo za izvedence (198. člen ZUP). Tolmači v upravnem postopku delujejo kot izvedenci za jezik, ki ga stranka ne zna oziroma ne more razumeti. Tolmači tekom postopka ne nudijo vsebinske pomoči uradnim osebam, pač pa je njihova naloga prevajanje ali tolmačenje iz slovenskega jezika v tuj jezik in obratno. Za razliko od izvedenstva, ki je v pravni teoriji dokazno sredstvo, se tolmačenje kategorizira le kot strokovna pomoč v postopku (Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 365; glej tudi primer Vloga tolmača v upravnem postopku).

Upravni postopek se skladno s 125. členom ZUP lahko začne pred pristojnim organom po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Razlika med enim in drugim je v tem, da se v upravnem postopku lahko odloča tako o pravicah in pravnih interesih, kot tudi o obveznostih strank v upravnih zadevah in drugih javnopravnih stvareh (prav tam, str. 13). Če stranka (fizična ali pravna oseba) v upravnem postopku želi uveljavljati posamezno javnopravno pravico oziroma interes, se bo tak postopek praviloma začel na zahtevo stranke, saj je uveljavljanje te pravice, strankina odločitev.

Prvi odstavek 190. člena ZUP narekuje, da tolmača določi uradna oseba, ki vodi postopek, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke. O določitvi tolmača je treba izdati pisni sklep. Organ s tolmačem ne sklene pogodbe, ampak gre za (javno)pravno razmerje, iz katerega izhajajo pravice in obveznosti v zvezi s tolmačenjem, ki se vzpostavi z omenjenim sklepom. Na predpisan način postavljen tolmač je v vlogi strokovnega pomočnika organa, ne stranke. Zato kot tolmača ne moremo šteti osebe, ki jo stranka pripelje s seboj kot pomoč pri komunikaciji, če jo organ s sklepom ne določi kot tolmača (takrat bi bila kvečjemu v vlogi strokovnega pomočnika stranke (gl. 61. člen ZUP), vendar bi organ moral stranko opozoriti na pravico, da postopek "uradno" spremlja po tolmaču). V tretjem odstavku 190. člena ZUP je določeno, da mora stranka imeti možnost, da se sama izjavi o tem, kdo naj bo izvedenec oziroma tolmač, vendar tega pravila ne gre razumeti na način, da stranka sama izbira kdo bo tolmač. Odločitev o tem je namreč v pristojnosti organa oziroma uradne osebe, ki mora pri tem upoštevati strokovno znanje osebe kot tudi morebitne okoliščine, ki bi vplivale na objektivnost postavljenega tolmača.  

Tolmača lahko v upravni postopek povabi tudi stranka sama, vendar ga mora organ postaviti v položaj tolmača s sklepom (prav tam, str. 367).

V primeru, da je postopek začet na zahtevo, 113. člen ZUP stranki nalaga, da sama krije stroške tolmača, ki so nastali tekom upravnega postopka (glej sklep VSL II Cp 127/2021z dne 15. 2. 2021). V prvem odstavku 119. člena ZUP je določeno, da imajo tolmači pravico do plačila za opravljeno storitev. Pokritje takih stroškov je bolj podrobno določeno v 19. členu Pravilnika o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05), ki navaja, da se v postopkih, ki so začeti na zahtevo stranke in je le ta vplačala predujem predvidenih stroškov, stroški tolmača izplačajo iz tega zneska, preostanek pa se po končnem obračunu skupnih stroškov vrne stranki (glej tudi primer Postavitev izvedenca in breme predujma njegovih stroškov).

Povračilo stroškov morajo tolmači zahtevati takoj pri tolmačenju, sicer to pravico izgubijo. Uradna oseba, ki vodi postopek jih mora na to opozoriti (drugi odstavek 191. člena ZUP). V primeru, ko organ v postopku začetem na zahtevo stranke prejme zahtevo tolmača za povrnitev njegovih stroškov, organ glede na 119. člen ZUP izda sklep, v katerem ugotovi znesek povračil in v njem določi, kdo in v katerem roku plača nastale stroške (upoštevaje 113. člen ZUP). Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. 

Pri presoji upravičenosti do povračila stroškov tolmačenja organ torej upošteva: (i) ali je bila oseba uradno s sklepom postavljena kot tolmač, in (ii) ali je tolmač povračilo stroškov zahteval takoj pri tolmačenju ali šele naknadno(gl. zg.). Če oseba ni bila postavljena za tolmača, do povračila stroškov ni upravičena, zato je njen zahtevek treba zavreči. Isto velja, če tolmač povračilo stroškov ni priglasil takoj pri samem tolmačenju.

Ob tem je sicer treba še poudariti, da obstajajo posebne okoliščine, kjer vlogo tolmača prevzame oseba, ki uradno ni bila imenovana za to delo. Sicer nepravilno ravnanje organa, ki s sklepom ne imenuje osebe za tolmača, a mu vseeno dovoli, da izvaja tolmačenje na način, kot bi ga sicer izvajal uradno s sklepom imenovani tolmač, pomeni, da je ta oseba dejansko opravljala naloge tolmačenja. V takšnih primerih bi bila zahteva za povračilo stroškov tolmačenja upoštevaje pogoje zgoraj običajno upravičena.

O zahtevku za povračilo stroškov tolmačenja je treba odločiti s sklepom, zato odgovor v obliki dopisa ni dopusten. 

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...