Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Vloga tolmača v upravnem postopku
Datum odgovora: 16. 4. 2010 in 16. 6. 2012, pregled 2. 12. 2022
Vprašanje:
Upravni organ vodi postopek, v katerem je stranka tujec, ki ne razume slovenskega jezika. Po ZUP mora organ tedaj stranki postaviti tolmača, pri čemer se odpirajo naslednja vprašanja:
- Ker ZUP izrecno ne določa "sodnega tolmača" in "registriranega tolmača", kdo je torej lahko tolmač oz. kako organ preveri njegovo legitimacijo za tolmačenje, da bo pravno veljavna?
- Ali je lahko tolmač zunajzakonski partner, svojec ali prijatelj stranke (ki ga ta predlaga), še sploh če nima dokazila o kompetenci tolmačenja?
- Ali se tujec lahko odpove pravici do tolmača, na podlagi katere pravne podlage?
- Ali je treba tolmača postaviti takoj ob vložitvi zahteve, če jo podaja tujec ustno na zapisnik?
- Ali se pri izjavah, ki jih simultano prevedejo, navedeni tolmači sopodpišejo na zapisnik o podaji izjave stranke?
- Ali lahko upravni organ upošteva izjave kot dokaz, če so izrečene v tujem jeziku, uradnik ne razume njihovega pomena, in so le prevedene po tolmaču, ki bi bil tudi lahko zaradi vezi s stranko, tj. tujcem, pristranski?
Odgovor:
Upravni postopek se vodi v slovenskem jeziku. V tem jeziku se vlagajo tudi vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki ter opravljajo vsa dejanja v postopku. Če vloga ni vložena v uradnem jeziku, organ ravna tako, kot da gre za nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo. Stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pa imajo pravico spremljati postopek po tolmaču. Organ je dolžan o vsem tem stranke poučiti (62. člen ZUP, več v Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, gl. komentar k 62., 198., 113. in povezanih členih).
Za tolmača veljajo smiselno določbe ZUP o izvedencih (198. člen ZUP). Smiselna uporaba pomeni, da je treba ločiti izvedenca in tolmača predvsem v zvezi z obliko in vsebino njegovega dela. Tolmač ne pripravi izvedenskega izvida in mnenja, zato so vse določbe ZUP v zvezi s tem zanj irelevantne. Mora pa biti tolmač nepristranski in je dolžan verodostojno tolmačiti izpovedbe, sicer je kazensko odgovoren za kaznivo dejanje krive izpovedbe. Pomembno pravilo o izvedencih, ki se analogno uporabljajo tudi za tolmače, je zlasti izključitev dvojnosti vlog, tj. uradne osebe in tolmača oz. stranke ali njenega zastopnika in tolmača ali pa priče in tolmača ali izvedenca in tolmača. Če je neka oseba že v določeni vlogi v postopku, ne more delovati tudi kot tolmač.
Upoštevaje navedeno, velja, da mora tolmača vedno v postopku postaviti uradna oseba s sklepom (smiselno po 190. členu ZUP), pred tem pa preveriti, ali ta izpolnjuje pogoje oz. ali ni zadržkov za imenovanje. Poudariti velja, da tolmača lahko predlaga stranka, tudi izmed svojih sorodnikov ali prijateljev, toda imenovani tolmač je po postavitvi s sklepom v razmerju z organom, in ne stranko. Tolmač torej dela za organ, je "podaljšana roka" uradne osebe, ne pa stranke kot npr. njen pooblaščenec. Zato se tolmač tudi ne podpisuje v zapisnik neposredno ob zapisu izjav stranke ali drugih prisotnih (oz. njihovih prevodov). Če se zaslišanje stranke opravi po tolmaču je tako potrebno v vsebinski del zapisnika, navesti kdo je bil tolmač in v katerem jeziku je zaslišani govoril (četrti odstavek 76. člena ZUP); podpiše pa se le na koncu pri sklenitvi zapisnika.
Če ni posebnih pogojev po področni zakonodaji, se od izvedenca, enako od tolmača, ne terja določenega formalnega statusa, torej npr. jezikovne izobrazbe ali da bi opravil določen strokovni izpit ali bil registriran kot sodni tolmač. ZUP pooblašča uradno osebo, da postavi kateregakoli strokovnjaka, čeprav nima statusa sodnega izvedenca oz. tolmača. Po ZUP torej uradna oseba lahko postavi za tolmača katerokoli osebo, ki izkaže znanje slovenskega jezika in jezika, v oz. iz katerega se slovenščina tolmači, čeprav zato nima formalnih dokazil (prim. Jerovšek et al., 2004, komentar k 190. členu). Nikakor pa tolmač ne sme biti vezan na osebo stranke, torej biti v zadevi pristranski. Za ugotavljanje pristranskosti tolmača se uporabljajo enaka merila kot za pristranskost in objektivnost uradne osebe, ki vodi postopek ali v njem odloča (gl. 35. čl. ZUP): da v zadevi, v kateri teče postopek ni sama stranka, soupravičenec ali sozavezanec, priča, izvedenec, pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke; da ni s stranko, zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena, ali z njo v zakonski zvezi, ali v svaštvu do vštetega drugega kolena, četudi je zakonska zveza prenehala, ali če z njo živi ali je živela v izvenzakonski skupnosti; če je skrbnik, posvojitelj, posvojenec ali rejnik stranke njenega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; če je bila udeležena v postopku na prvi stopnji ali je sodelovala pri odločanju. Izpolnjevanje enega izmed navedenih pogojev pomeni absolutno nezmožnost, da bi oseba lahko nastopala kot tolmač, saj bi bila s tem storjena bistvena kršitev določb upravnega postopka, zaradi katere je možna celo obnova dokončno in pravnomočno zaključenega upravnega postopka. Zato je v takih primerih edina možnost za zakonito izpeljavo postopka, da nepristranska oseba eventualno nastopa v razmerju do organa kot morebitni pooblaščenec stranke. Vendar je to mogoče samo do trenutka, dokler ni treba stranki osebno odgovarjati na vprašanje organa, ko jo pri tem ne mora zastopati pooblaščenec. Takrat pooblaščenec namreč ne more nastopati kot tolmač oziroma prevajalec. Če je izjava stranke odločilna za nadaljevanje oziroma zaključek postopka mora stranka sama dati izjavo in če jo ne more dati v uradnem jeziku, mora ne glede na to da ima pravico in ne obveznost spremljati postopek po tolmaču (o tem v nadaljevanju) mora pristati na postavitev tolmača, ki izpolnjuje vse zakonite pogoje, saj v nasprotnem organ ne more izvesti postopka.
Tolmača je treba postaviti ob vsakem procesnem dejanju, kjer izhaja strankino nerazumevanje uradnega jezika, torej tudi že ob podaji vloge ustno na zapisnik, saj mora tedaj potekati obojesmerna komunikacija med stranko in uradno osebo, ki brez tolmačenja ni možna.
Ob zapisanem se je treba zavedati, da imajo stranke in drugi udeleženci, ki ne znajo jezika v katerem teče postopek, pravico spremljati postopek po tolmaču. ZUP izrecno poudari, da jih mora o tej pravici organ poučiti, zato je nujno, da se opozorilo in odgovor stranke o tem zapiše na zapisnik. Dejstvo, da gre za pravico (ne obveznost!) velja zlasti v razmerju do stranke, na zahtevo katere se je postopek začel. V tovrstnih predlagalnih postopkih je ob zgoraj navedenem treba dati aktivni stranki možnost, da se odloči, ali bo pravico izkoristila. Enako sicer velja tudi v postopkih začetih po uradni dolžnosti, v katerih se zaradi zavarovanja javnega interesa odloča o obveznosti pasivne stranke. Ne glede na vrsto postopka je pomembno, da je stranka seznanjena s tem, da postopek lahko spremlja po tolmaču in da uradna oseba to stori v jeziku, ki ga stranka razume. Za to, da se stranka odpove pravici do spremljanja postopka po tolmaču ne obstaja neposredna pravna podlaga v ZUP, to po naravi stvari izhaja iz same pravice kot je opredeljuje sedmi odstavek 62. člena omenjenega zakona. Ker ZUP enako stranke in druge udeležence postopka (npr. priče) je pri slednjih, z vidika vloge v postopku treba opozoriti, da pri teh ne gre za svobodno odločanje o tem, ali potrebujejo tolmača, ampak ga organ mora postaviti, če ne govorijo uradnega jezika, v katerem teče postopek, saj v nasprotnem postopka ne bi bilo mogoče izvesti. V takem primeru niti stranka niti drug udeleženec nimata procesne pravice, da uspešno nasprotujeta postavitvi tolmača, če ga organ potrebuje za izvedbo postopka oziroma ugotovitev in razjasnitev dejanskega stanja.
Če je postavljen tolmač, ki ni pristranski, pa zna tolmačiti, potem se njegove prevode upošteva kot izjave danih oseb v tujem jeziku. Če tolmač torej prevaja izjave stranke kot izjave volje, jim mora organ slediti, če pa tolmač prevaja izjave stranke po 188. členu ZUP ali drugih oseb, npr. prič, ki podajajo izjave o dejstvih, se sledi prevodu, same izjave pa se upošteva po načelu proste presoje dokazov.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.