Izpodbijanje odločbe s strani organa, ki naj bi jo izvršil

Zadeva: Izpodbijanje odločbe s strani organa, ki naj bi jo izvršil 

Datum odgovora: 10. 6. 2011
 

Vprašanje:

Organ je izdal odločbo, s katero je zavezal drugo institucijo, da izvrši z odločbo priznano pravico. Zoper to odločbo je zavezan subjekt za izvršitev odločbe vložil pritožbo (npr. osnovna šola zoper odločbo Zavoda za šolstvo glede pravic otroka s posebnimi potrebami in njogove upravičenosti do logopeda, ki pa ga šola po lastnih navedbah ne more zagotoviti). Pristojni organ je v  postopku pritožbo zavrgel, ker pritožnik, ki ni nosilec pravice kot predmeta odločanja, ne more biti stranka. Ta pa vztraja pri tem, da bi moral postal stranka v postopku, saj trdi, da ne more zagotoviti vseh pogojev za nemoteno izvanje pravice, ki jo stranki določa odločba, pa da je njihovo delovanje odvisno od sposobnosti zagotavljanja pogojev. Kaj velja v tem položaju?

Odgovor:

Ustava RS (Ur.l. RS št. 33/1991 in novele) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po 299. členu ZUP lahko zoper upravno odločbo vložijo pritožbo aktivna stranka, pasivna stranka, stranski udeleženec, če odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi, ter državni tožilec in državni pravobranilec, če odločba posega v javne koristi. Kot stranko v upravnem postopku 42. člen ZUP navaja vsako fizična osebo in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tako je stranka oseba o kateri pravici, pravni koristi ali obveznosti teče postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86). Lastnost stranke ima torej samo oseba, ki je nosilka pravic obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Tako ZUP določa le temeljne nastavke elementov, ki opredeljujejo lastnost stranke in katerih vsebino naj bi napolnili področni predpisi (definiran je le pojem osebe kot nosilca pravice ali obveznosti) (Breznik, Štucin in Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 181). Katera oseba je lahko stranka v določeni zadevi v okviru koncepta stvarne legitimacije (več o tem v Androjna in Kerševan, 2006, str. 161), praviloma določa področni zakon, saj ta opredeli, kateri so pogoji, da neka oseba sploh uveljavlja določeno pravico ali pravno korist oziroma je nosilec pravne obveznosti (npr. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ( ZUOPP-UPB 1, Ur.L.RS št. 54/2000 in novele) v 25. členu določa, da imajo pravico do pritožbe zoper odločbo o usmeritvi otroka v njegovem interesu in imenu le starši, zase pa tudi mlajša polnoletna oseba).

Oseba, ki je dolžna odločbo izvršiti, torej le zato nima stvarne legitimacije niti v postopku do izdaje določbe niti prek pravnih sredstev. Ker gre za osebo, ki v upravnem postopku ne uveljavlja ali ne varuje kakšnih svojih pravic in pravnih koristi, ne more začeti postopka, niti imeti lastnost stranke v upravnem postopku, torej vložiti pritožbo zoper odločbo. Tako se na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pritožba take osebe zavrže.

Ta oseba je v nadaljevanju dolžna izvršiti odločbo prvostopenjskega upravnega organa, saj gre za pravico stranke, kot jo določa zakon, pri čemer je skrb tudi v javnem interesu in ne le v interesu staršev. Kot del upravnega sistema oz. države/občine/oblasti je nosilec javnega pooblastila dolžan realizirati pravico na takšen ali drugačen način po svojih najboljših močeh. Nikakor pa pomanjkanje kadrov ipd. ne more biti dejavnik ne priznanja in ne izvrševanja pravice, kot izhaja iz zakona in konkretnih potreb stranke, kot to določa odločba.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...