Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Izpodbijanje odločbe s strani organa, ki naj bi jo izvršil
Datum odgovora: 10. 6. 2011, pregled 11. 12. 2022
Vprašanje:
Organ je izdal odločbo, s katero je zavezal drugo institucijo, da izvrši z odločbo priznano pravico. Zoper to odločbo je zavezan subjekt za izvršitev odločbe vložil pritožbo (npr. osnovna šola zoper odločbo Zavoda za šolstvo glede pravic otroka s posebnimi potrebami in njegove upravičenosti do logopeda, ki pa ga šola po lastnih navedbah ne more zagotoviti). Pristojni organ je v postopku pritožbo zavrgel, ker pritožnik, ki ni nosilec pravice kot predmeta odločanja, ne more biti stranka. Ta pa vztraja pri tem, da bi morala postati stranka v postopku, saj trdi, da ne more zagotoviti vseh pogojev za nemoteno izvanje pravice, ki jo stranki določa odločba, pa da je njihovo delovanje odvisno od sposobnosti zagotavljanja pogojev (npr. da ima šola le sredstva za obstoječ kader, ne pa tudi za logopeda). Kaj velja v tem položaju?
Odgovor:
Ustava RS (Ur.l. RS št. 33/91-I in novele) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po 229. členu ZUP lahko zoper upravno odločbo vložijo pritožbo aktivna stranka, pasivna stranka, stranski udeleženec, če odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi, ter državni tožilec in višji državni odvetnik, če odločba posega v javne koristi. Kot stranko v upravnem postopku 42. člen ZUP navaja vsako fizična osebo in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tako je stranka oseba, o kateri pravici, pravni koristi ali obveznosti teče postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86). Lastnost stranke ima torej samo oseba, ki je nosilka pravic obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Tako ZUP določa le temeljne nastavke elementov, ki opredeljujejo lastnost stranke in katerih vsebino naj bi napolnili področni predpisi (definiran je le pojem osebe kot nosilca pravice ali obveznosti) (Breznik, Štucin in Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 181). Katera oseba je lahko stranka v določeni zadevi v okviru koncepta stvarne legitimacije (več o tem v Androjna in Kerševan, 2006, str. 161), praviloma določa področni zakon, saj ta opredeli, kateri so pogoji, da neka oseba sploh uveljavlja določeno pravico ali pravno korist oziroma je nosilec pravne obveznosti (npr. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ( ZUOPP-1, Ur.L.RS št. 58/11 in novele) v 32. členu določa, da imajo pravico do pritožbe zoper odločbo o usmeritvi otroka v njegovem interesu in imenu le starši, zase pa tudi mlajša polnoletna oseba; Predmet postopka po ZUOPP-1 je le pravica otroka, da dobi dodatno pomoč, ne pa ugotavljanje sposobnosti šole, ali to lahko zagotovi v okviru svojih resursov.)
Oseba (oz. organ), ki je dolžna odločbo izvršiti, torej le zato nima stvarne legitimacije niti v postopku do izdaje določbe niti prek pravnih sredstev. Ker gre za osebo, ki v upravnem postopku ne uveljavlja ali ne varuje kakšnih svojih pravic in pravnih koristi, ne more začeti postopka, niti imeti lastnost stranke v upravnem postopku, torej vložiti pritožbo zoper odločbo. Tako se na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP pritožba take osebe zavrže.
Ta oseba je v nadaljevanju dolžna izvršiti odločbo upravnega organa, saj gre za pravico stranke, kot jo določa zakon, pri čemer je neredko, kot tudi v danem primeru, priznana pravica celo v javnem interesu (pozitivna diskriminacija otrok s posebnimi potrebami) in ne le v interesu stranke (otroka oz. staršev). Kot del upravnega sistema oz. države/občine/oblasti je oragan oz. oseba kot zavezan za zagotovitev črpanja priznane pravice dolžan realizirati pravico na takšen ali drugačen način - po svojih najboljših močeh. Nikakor npr. pomanjkanje kadrov ali premalo sredstev za plačilo izvedbe pravice (npr. plačilo za oz. zaposlitev logopeda) ne more biti dejavnik ne priznanja in ne izvrševanja pravice, kot izhaja iz zakona in konkretnih potreb stranke, kot to določa odločba. Le res izjemoma, če bi pristojni organ šele po izdaji odločbe ugotovil, da je bila priznana pravica stranke oz. način njenega izvrševanja tak, da je v realnem življenju neizvedljiv (npr. ne obstaja v celi državi strokovna pomoč logopeda), bi se lahko odločba (po uradni dolžnosti) ugotovila kot nična (gl. 279. člen ZUP). Odločba kot izvršilni naslov namreč (po izvršljivosti) pomeni vir pravice stranke in posledično tudi vir obvez za pristojne institucije. Odločba učinkuje, ko je izvršljiva, tudi proti drugim osebam, ne le strankam postopka, če te druge osebe (kot osnovna šola) predstavljajo del javne uprave, ki mora kot celota izvajati javne naloge v skladu s področno zakonodajo.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.