Izpodbijanje odločbe s strani organa, ki naj bi jo izvršil

Zadeva: vneseš besedilo zadeve

Datum odgovora: 10.06.2011
Status: v delu / v usklajevanju z mentorjem / končano / v preverjanju na MJU / končano MJU

Vprašanje:

Nosilec javnega pooblasila (npr. osnovna šola) je vložil pritožbo zoper odločbo prve stopnje upravnega organa (npr. Zavod RS za šolstvo), ki se nanaša na pravico stranke (npr. pravica otroka do dodatne pomoči). Upravni organ je v pritožbenem postopku pritožbo zavrgel, ker pritožnik v postopku ne more biti stranka. Nosilec javnega pooblastila pa vztraja pri tem, da bi moral postal stranka v postopku, saj trdi, da ne more zagotoviti vseh pogojev za nemoteno izvanje pravice, ki jo stranki določa odločba prve stopnje (npr. zagotovitev logopeda za šolanje otroka s posebnimi potrebami), pri čimer je njihovo delovanje (vstop učenca v šolo) odvisno od njihove sposobnosti zagotavljanja pogojev.

Odgovor:

Ustava RS (Ur.l. RS št. 33/1991 in novele) v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Po 299. členu ZUP lahko zoper upravno odločbo vložijo pritožbo aktivna stranka, pasivna stranka, stranski udeleženec, če odločba posega v njegove pravice ali pravne koristi, ter državni tožilec in državni pravobranilec, če odločba posega v javne koristi.

Kot stranko v upravnem postopku 42. člen ZUP navaja vsako fizična osebo in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Tako je stranka oseba o kateri pravici, pravni koristi ali obveznosti teče postopek (Jerovšek, Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86). Lastnost stranke ima torej samo oseba, ki je nosilka pravic obveznosti ali pravnih koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Tako ZUP določa le temeljne nastavke elementov, ki opredeljujejo lastnost stranke in katerih vsebino naj bi napolnili področni predpisi (definiran je le pojem osebe kot nosilca pravice ali obveznosti) (Breznik, Štucin, Marflak, Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 181) Katera oseba je lahko stranka v določeni zadevi v okviru koncepta stvarne legitimacije (več Androjna in Kerševan, 2006, str. 161) praviloma določa področni zakon saj ta opredeli, kateri so pogoji, da neka oseba sploh uveljavlja določeno pravico ali pravno korist oziroma je nosilec pravne obveznosti.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ( Ur.L.RS št. 54/2000 in novele) kot področna zakonodaja pa v 25. členu določa da imajo pravico do pritožbe zoper odločbo o usmeritvi le starši, zase pa tudi mlajša polnoletna oseba.

Tako v zgoraj navedenem primeru nosilec javnega pooblastila nima lastnost stranke v upravnem postopku, saj mu materialni predpis ne nalaga pravice in obveznosti o katerih se odloča v upravnem postopku, zatorej ne gre za njihove pravice in obveznosti, katerih nosilec bi bili kot subjekt. Ker gre za osebo, ki v upravnem postopku ne uveljavlja ali ne varuje kakšnih svojih pravic in pravnih koristi, ne more začeti postopka, niti imeti lastnost stranke v upravnem postopku, torej vložiti pritožbo zoper odločbo. Tako se na podlagi drugega odstavka 240. člena ZUP njegova pritožba zvrže. Nosilec javnega pooblastila pa je v nadaljevanju dolžan izvršiti odločbo upravnega organa, saj gre za pravico stranke, kot jo določa zakon, pri čemer je skrb tudi v javnem interesu in ne le v interesu staršev. Kot del upravnega sistema oz. države/občine/oblasti je dolžan realizirati pravico na takšen ali drugačen način po svojih najboljših močeh. Nikakor pa pomanjkanje kadrov ipd. ne more biti dejavnik ne priznanja in ne izvrševanja pravice, kot izhaja iz zakona in konkretnih potreb stranke.

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...