Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Vrsta ugotovitvenega postopka v primeru odločanja na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ
Datum odgovora: 10. 8. 2023
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Stranka je vložila zase in za svojega družinskega člana ločena zahtevka (npr. prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ter dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine), o katerih upravni organ odloča v ločenih upravnih postopkih. Stranka je nato zase umaknila zahtevek (npr. prošnjo za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo), zato je upravni organ izdal sklep o ustavitvi postopka, ni pa umaknila tudi zahtevka za družinskega člana (npr. prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, ki se izda njegovemu družinskemu članu).
Ali lahko upravni organ v drugem postopku (npr. v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine) v katerem je eden izmed pogojev za ugoditev zahtevku vezan na (v prvem postopku uveljavljano) pravico, ki je (z ustavitvijo prvega postopka) prenehala (npr. pogoj za izdajo in podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine je, da ima tujec, ki uveljavlja pravico do združitve družine, veljavno dovoljenje za prebivanje) odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, glede na to, da lahko to dejstvo ugotovi na podlagi podatkov iz uradnih evidenc ali pa je potrebno stranki omogočiti pravico do izjave in posledično voditi poseben ugotovitveni postopek oziroma ali je potrebno stranko celo opozoriti na možnost spremembe zahtevka?
Odgovor:
Skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP) je s sistemskega vidika izjema, saj se praviloma vodi poseben ugotovitveni postopek (145. člen ZUP) z vsemi garancijami, neomejeno uporabo temeljnih načel (zlasti načel materialne resnice in zaslišanja po 8. členu ZUP in 9. členu ZUP), udeležbo vseh prizadetih oseb ter uporabo različnih dokazil. Skrajšani ugotovitveni postopek je torej izjema od pravila posebnega ugotovitvenega postopka (kot ga določa prvi odstavek 145. člena ZUP), ki omogoča predvsem polno uresničenje temeljnih načel materialne resnice in zaslišanja stranke. Zato je vodenje skrajšanega namesto posebnega ugotovitvenega postopka, pa tudi izdaja odločbe brez utemeljitve pogojev za skrajšani postopek, najmanj bistvena postopkovna napaka po tretji točki drugega odstavka 237. člena (samostojen razlog za pritožbo), če ne prav tako podlaga za izpodbijanje odločbe zaradi napačnega ali nepopolnega dejanskega stanja po drugi točki prvega odstavka 237. člena ZUP (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 116-118).
Skrajšani ugotovitveni postopek se vodi neodvisno od upravne zadeve, področja oziroma sektorskih upravnih stvari ali pomembnosti predmeta postopka. Prav tako se lahko skrajšani ugotovitveni postopek vodi tako v postopkih na zahtevo stranke, kot tudi v postopkih po uradni dolžnosti, če mora stranka navesti dejstva in podatke, potrebne za odločitev. Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni skoncentrirano izvedbo ugotovitvenega in dokaznega postopka ter še odločanja. Ne drži, da v skrajšanem postopku ugotavljanja in preverjanja dejstev ni. Razlika med posebnim in skrajšanim ugotovitvenim postopkom je v tem pogledu le v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez posebnih procesnih dejanj in ta niso potrebna niti za zavarovanje strankinih pravic, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se. Postopek se skrajša v temelju iz dveh skupin razlogov, to sta skladnost navedb stranke z ugotovitvami organa in nujni ukrepi v javnem interesu. Procesno upravičenje za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka se nanaša na celoten postopek, zato se nanj ni mogoče sklicevati le pri posameznih procesnih dejanjih, sicer gre za napake, ki vodijo v pritožbo (Kovač in Kerševan (ur.), prav tam).
Ideja skrajšanega ugotovitvenega postopka tako ne temelji na tem, da se odločilna dejstva ne bi ugotavljala, temveč na tem, da zavezujejo organ, da ob nespornem dejanskem stanju odločitev sprejme hitreje, kot bi jo sicer, ali pa da zaradi pomembnosti zadeve, utemeljene na varovanju pravno zavarovanih dobrin, ne ugotavlja materialne resnice za najvišjo stopnjo prepričanja ampak se zadovolji že z verjetnostjo. Pri tem pa je potrebno vselej zadostiti minimalnim procesnim standardom glede ugotavljanja materialne resnice in zaslišanje stranke (glej Kovač, Remic in Sever, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2010, str. 157-158).
V vseh primerih skrajšanega ugotovitvenega postopka, posebej ob nujnih ukrepih v javnem interesu, zaslišanje stranke po tretjem odstavku 144. člena ZUP ni potrebno, nikakor pa ni prepovedano, če to dopuščata narava zadeve in hitrost postopka. Toda organ mora odločiti v skrajšanem ugotovitvenem postopku čim prej oziroma najpozneje v enem mesecu od prejema popolne vloge oziroma uvedbe postopka po uradni dolžnosti, sicer nastopi molk organa. S tem stranka pridobi možnost pritožbe, kot da bi ji bil zahtevek zavrnjen (četrti odstavek 222. člena ZUP) (glej Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 120).
Na podlagi navedenega zato velja, da ni mogoče dati enoznačnega odgovora, ki bi bil uporaben v vseh postopkih izdaje in razveljavitve dovoljenj za prebivanje (glej tudi Postopek po uradni dolžnosti in vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka).
Glede na pravila področnih predpisov, tj. da upravni organ v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine izpolnjevanje (temeljnega) pogoja, da ima tujec, ki uveljavlja pravico do združitve družine, veljavno dovoljenje za prebivanje (prvi odstavek 47. člena ZTuj-2, glej tudi člen 16(3) Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine, pri čemer izjema velja v primeru, če je družinski član že upravičen do nevezane pravice do prebivanja iz člena 15 Direktive Sveta 2003/86/ES), lahko ugotovi z vpogledom v Register tujcev, ki je uradna in centralna evidenca o dovoljenjih za prebivanje in odpovedih prebivanja tujcu, vzpostavljena z ZTuj-2, pa lahko upravni organ odloči o (ne)podaljšanju dovoljenja družinskemu članu tudi v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (druga točka prvega odstavka 144. člena ZUP) (glej npr. tudi sodbo UPRS I U 659/2016-9 z dne 21. 2. 2017). Glede vprašanja, kdo je stranka v upravnem postopku, v katerem se zahteva izdaja ali podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine glej Sklep VSRS I Up 215/2017 z dne 18.10.2017.
Glede vprašanja v zvezi z dolžnostjo upravnega organa, da stranko opozori na možnost spremembe zahtevka (133. člen) je najprej treba poudariti, da v upravnem postopku, ki se začne na zahtevo stranke, velja načelo dispozitivnosti, kar pomeni, da se postopek začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega zahtevka. Upravni organ je na zahtevek, ki ga postavi stranka, vezan po vsebini, po temelju in po obsegu (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 2. knjiga, str. 46, glej tudi sodbo UPRS I U 1540/2018 z dne 3. 7. 2019). Ko upravni organ ugotovi dejansko stanje, na katero bo uporabil materialno pravo in posledično strankino vlogo zavrnil ali ji ugodil, pa se lahko pokaže, da stranka izpolnjuje pogoje še za kakšno pravico ali pa da sicer ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravice, ki jo uveljavlja z vlogo, izpolnjuje pa pogoje za katero drugo pravico. Iz opozorilne dolžnosti o materialnih pravicah iz drugega odstavka 7. člena ZUP seveda ne izhaja, da bi moral upravni organ po uradni dolžnosti sam uvesti postopek.
Ne gre pa le za opozorilno dolžnost, torej za opozorilo na morebitne pravice, ki jih lahko stranka uveljavi v tekočem ali katerem drugem postopku. Če gre za tekoči postopek, potem mora upravni organ ob upoštevanju zahteve iz prvega odstavka 7. člena ZUP, stranko ne le opozoriti na morebitno dodatno ali drugo materialno pravico, temveč ji mora tudi pomagati, da jo čim bolj učinkovito zavaruje ali uveljavi – v istem (tekočem) postopku. Tudi v tem primeru pa mora paziti, da tako zavarovanje ali uveljavljanje pravice ne bi škodilo pravicam drugih ali javni koristi (v Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, 2020, 1. knjiga, str. 115).
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.