Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Upravna zadeva v odvisnosti od subjektivne presoje potencialne stranke
Datum odgovora: 30. 5. 2011, pregled 27. 11. 2022
Vprašanje:
V upravni zadevi se postavi vprašnje, ali po področnem predpisu obstaja določena obveznost ali ne. Kako naj postopa upravni organ, če je vprašanje obstoja obveznosti odvisno od subjektivne presoje potencialne stranke (npr. odstranitev odpadkov, če jih lastnik opredeli kot take)? Kako naj v takem primeru ravna upravni organ, če meni, da za reševanje zadeve ni pristojen? Ali je potreben delni odstop na pristojne upravne organe?
Odgovor:
Preden je izdana odločba v upravnem postopku, je treba zbrati vsa potrebna dejstva in dokaze v skladu z načelom materialne resnice (8. člen ZUP). Po ZUP se praviloma dokazuje vsa relevantna dejstva, razen splošno znanih dejstev, veljavnih predpisov državnega prava ter pravnih domnev in fikcij. Vsaj dejstva in dokaze, ki so pomembna za odločitev v zadevi, ugotavlja predvsem uradna oseba sama ali s pomočjo izvedenca (gl. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2016, več Kovač in Kerševan, Komentar ZUP, 2020, npr. komentar k 8. členu).
Področni zakon pa lahko določi, da je obstoj določenega dejstva odvisen od subjektivne presoje posameznika (npr. lastnik sam opredeli, ali je lastnina na njegovi parceli odpadek ali ne glede na sedmo točko 3. člena ZVO-2 (Uradni list RS, št. 44/22)).
V takem primeru gre za upravno zadevo, s tem pa pristojnost organa, le glede na kvalifikacijo zadeve, kot jo opredeli potencialni zavezanec. Če npr. zavezanec opredeli, da lastnina ni odpadek, ni zavezanec, še več, ni upravne zadeve, razen v primeru zaščite javnega interesa, kjer lahko v skladu s zakonu o varstvu okolja za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja državljanke ali državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da zavezanec posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Torej, v primeru, ko področni zakon prepušča (potencialnemu) zavezancu subjektivno presojo glede obveznosti, je od te odvisen tudi obstoj upravne zadeve, razen v primeru varovanja javnega interesa, kjer pa postopek začne organ po uradni dolžnosti na podlagi pobude državljanov oziroma organizacij njemu ali celo po sodni odredbi glede na področni zakon.
Organ mora v vseh upravnih postopkih, ne glede na to ali se začnejo na zahtevo stranke, ali po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je (stvarno in krajevno) pristojen za odločanje o upravni zadevi. Stvarno pristojnost organov za odločanje v upravnih zadevah določajo področni predpisi (prvi odstavek 15. člena ZUP). Če organ tekom postopka ugotovi, da zadeva ne sodi v njegovo stvarno pristojnost, organ ne sme nadaljevati z vodenjem zadeve, saj velja prepoved prevzema pristojnosti (18. člen ZUP), temveč celotno zadevo odstopi pristojnemu organu.
Kršitev predpisov o upravni zadevi in stvarni pristojnosti pomeni uporabo pritožbe ali celo izrednih pravnih sredstev, pri stvarni pristojnosti vsaj 274. člena ZUP ali ob odsotnosti upravne zadeve celo ničnosti po 279. členu ZUP.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.