Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Uporaba jezika narodne skupnosti v upravnem postopku na in zunaj območja avtohtonih narodnih skupnosti
Datum odgovora: 11. 04. 2011 in 23. 4. 2014, pregled 30. 11. 2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi postopek; javni uslužbenec, ki pripravlja predpise
Vprašanje:
Stranka v upravnem postopku zahteva rabo jezika avtohtone narodne skupnosti. Ali organ lahko preverja, ali stranka ima status pripadnika avtohtone narodne skupnosti in če da, kako?
Ali lahko pripadniki narodnostnih skupnosti tudi izven območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, vložijo vlogo v svojem jeziku? Oziroma morajo biti predpisani obrazci vlog zagotovljeni v teh jezikih tudi izven območij narodnih skupnosti, varovanih po Ustavi RS?
Odgovor:
Procesna pravila o rabi jezika v upravnem postopku temeljijo na 11. členu Ustave RS, v povezavi z 61. in 62. členom (gl. Šturm et al., Komentar URS - Dopolnitev A, 2011).
Rabo jezika v upravnem postopku ureja 62. člen ZUP, ki v drugem odstavku določa, da na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta poleg slovenskega, uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, lahko upravni postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti, če stranka v tem jeziku vloži zahtevo, na podlagi katere se postopek začne, lahko pa zahteva rabo jezika narodne skupnosti kadarkoli med postopkom. Dalje 62. člen ZUP predpisuje, da če so v postopku udeležene tudi stranke, ki niso zahtevale rabe jezika narodne skupnosti, postopek teče v slovenskem jeziku in jeziku narodne skupnosti. 5. člen UUP določa, da morajo biti na območjih lokalnih skupnosti, kjer sta uradna jezika poleg slovenskega tudi italijanski in madžarski jezik, vse sestavine dokumentov, žigi organa in obrazci tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku.
Stranki torej ni potrebno posebej izkazovati pripadnost narodni skupnosti, če gre za upravne postopke na območjih lokalnih skupnostih, kjer je uradni jezik tudi italijanski, oziroma madžarski jezik. Stranka že z vlogo v svojem jeziku zahteva, v katerem jeziku želi, da se vodi postopek.
Nadalje rabo jezika narodnih skupnosti določa 4. člen Zakona o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 52/02 in novele), ki ureja to vprašanje splošno tudi za upravne postopke (oziroma vse oblike poslovanja državne uprave), a nekoliko drugače kot ZUP (na ravni uporabe pravnih sredstev), pri čemer kaže upoštevati v tem primeru specialnejši značaj ZUP glede na ZDU-1. ZDU-1 sicer določa, da mora biti v primerih, ko je organ na prvi stopnji vodil postopek v italijanščini, oziroma madžarščini, tudi drugostopenjski akt izdan v istem jeziku (po Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 180), toda po ZUP gre za voljo stranke na posameznih ravneh postopka.
Peti odstavek 62. člena ZUP določa tudi, da imajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti v postopku pred organi zunaj območja, v katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski, torej na območju celotne države, prav tako pravico uporabljati svoj jezik. Upravni organ v tem primeru vodi postopek v jeziku, ki je na območju organa v uradni rabi, to je v slovenskem jeziku (po Breznik et al, ZUP s komentarjem, 2004, str. 265). Toda pripadniku narodne manjšine mora upravni organ omogočiti uporabo italijanskega oziroma madžarskega jezika. To stori tako, da med drugim sam poskrbi za prevod vseh strankinih vlog. Ker gre v tem primeru za izvrševanje zakonske pravice, organ prevede iz lastnih stroškov. V tem primeru gre za materialni in ne posebni strošek postopka (prim. 113. člen ZUP in povezani).
Pravica iz 11. člena Ustave RS se ne more zagotavljati samo pri organih, ki imajo sedež na dvojezičnem območju. To bi namreč pomenilo, da so osebe z dvojezičnega območja v slabšem položaju, ker pravic ne morejo uveljaviti v uradnem jeziku. Če dosledno sledimo petemu odstavku 62. člena ZUP, bi morali pripadnikom narodne skupnosti dati možnost uporabe svojega jezika tudi na ta način, da se zagotovi dvojezične obrazce, tudi če jih potrebujejo izven območja narodnih skupnosti, ker na dvojezičnem območju ni mogoče uveljaviti neke pravice.
Tako izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Grauel Rüffer v. Pokorná, C‑322/13, 27. 3. 2014, kjer med drugim sodišče še poudarja naslednje: " .. glede stališča vlade glede dodatnih stroškov, ki bi državi nastali, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da popolnoma ekonomski razlogi ne morejo biti nujni razlogi v splošnem interesu, ki bi lahko upravičili omejevanje temeljne svoboščine …".
Naj poudarimo še, da se obravnavana pravila o uporabi jezika ne spreminjajo zaradi odprave krajevne pristojnosti (gl. 19. člen ZUP in 83. člen UUP); pripadnikom narodnostnih manjšine in enako drugim strankam, ki jim je na dvojezičnem območju priznana pravica uporabe italijanskega in madžarskega jezika, ta pripada. To pomeni, da ima pripadnik narodne manjšine zunaj dvojezičnega območja v upravnih zadevah, kjer ni določena krajevna pristojnost, pravico do uporabe italijanskega in madžarskega jezika, čeprav organ na tem območju ne posluje v obeh jezikih (Kovač, Rakar, Remic, Upravno - procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 188 in 189). Peti in šesti odstavek 62. člena ZUP se tako uporabljata za primere, ko pripadnik narodne skupnosti izven območja, na katerem sta uradna jezika tudi italijanski in madžarski jezik, poda vlogo v svojem jeziku. Ta vloga zaradi dejstva, da ni vložena v slovenščini, ni nepopolna oziroma pomanjkljiva. Pripadnik narodne skupnosti pa spremlja potek postopka po tolmaču, ki ga za našega državljana plača organ (po Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2007, str. 72).
Vprašanje ugotavljanja pripadnosti narodni skupnosti je pomembno predvsem izven območja, kjer je uradni jezik tudi italijanski, oziroma madžarski, saj je to pomembno tudi zaradi vprašanja, koga bremenijo stroški tolmača. Glede na to menimo, da organ mora ugotoviti, ali oseba je pripadnik avtohtone narodne skupnosti ali ne, in da to ne pomeni njene protipravne diskriminacije. Gre namreč za to, da se taki osebi prizna več pravic, ne pa manj (t.i. pozitivna diskriminacija). Na prvi pogled obstajata dve možnosti ugotavljanja tega dejstva, in sicer 1) z vpogledom v volilni imenik in 2) z izjavo same stranke.
Ena od uradnih evidenc pripadnikov narodnih manjšin je namreč volilni imenik državljanov RS, pripadnikov italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti, ki jo sestavi komisija ustrezne samoupravne narodne skupnosti na podlagi Zakona o evidenci volilne pravice (ZEVP-2, Ur. l. RS, št. 98/13), ki določa, da se pripadnost avtohtoni italijanski in madžarski skupnosti za vpis v volilni imenik lahko ugotavlja na podlagi preteklih vpisov v volilni imenik ali pa na podlagi izjave državljana RS (Ustavno sodišče RS je ugotovilo neustavnost prejšnje zakonske ureditve odločanja vpisa v volilni imenik - gl. odločbo št. U-I-283/94 z dne 12. 2. 1998). Izjavo stranke ureja tudi 188. člen ZUP, ki določa, da se v primeru, ko za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov, sme vzeti kot dokaz tudi ustna izjava stranke, ki se presoja po načelu proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Za potrebe postopka torej lahko organ po uradni dolžnosti pridobi podatke o pripadnosti posameznika določeni narodni skupnosti iz volilnega imenika državljanov RS, pripadnikov italijanske, oziroma madžarske narodne skupnosti, ali pa izjavo stranke o narodnostni pripadnosti (glej v nadaljevanju) presoja glede na državljanstvo in prebivališče na območju, kjer živi narodna manjšina.
Obvezna izjava (po 188. členu ZUP) o narodnostni pripadnosti je lahko problematična z vidika svobodnega izražanja narodne pripadnosti po 61. členu Ustave RS. Vprašanje je, ali organ z zahtevo po izkazovanju narodne pripadnosti, pa čeprav le z izjavo, ne posega v to ustavno izhodišče? ZEVP-2 veže volilno pravico na podobno izjavo, vendar gre pri tem za uveljavljanje pravice v zvezi z volitvami predstavnikov narodne skupnosti, pri čemer se posameznik o tem svobodno izreče. Zato menimo, da bi na podoben morala dati izjavo tudi stranka (pripadnik narodne manjšine) v upravnem postopku, sicer ji pravica ne bi pripadala avtomatično. Izjave zato ne bi dajala v smislu 188. člena ZUP, pod kazensko in materialno odgovornostjo, sploh ker je omenjeno dokazno sredstvo omejeno na ugotavljanje materialne resnice, praviloma ko ni drugih dokazov, ne pa na presojo dejstev, ki vplivajo na položaj v postopku. Presoja bi se lahko opravila le na način, da bi se stranka o pripadnosti narodni skupnosti izjavila, ko bi jo organ pozval k odpravi formalnih pomanjkljivosti v vlogi (v tem primeru vložitve vloge v neuradnem jeziku). Kolikor se ne bi (svobodno) izrekla o pripadnosti, ji pravica torej ne bo pripadala. Ob izjavi o pripadnosti italijanski ali madžarski narodni manjšini pa bi organ dodatno presojal, ali gre za slovenskega državljana in njegovo prebivališče, saj je namen Ustave RS v zagotavljanju dvojezičnosti zgolj na delu teritorija in tistim, ki tam živijo, zato bi morali določbo petega odstavka 62. člena ZUP razlagati tako, da registrirano prebivališče izven območja pomeni, da pravica do dvojezičnosti v smislu petega odstavka 62. člena ZUP, oziroma uporabe jezika izven teh okvirov, stranki ne pripada.
ornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.