Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Rok za predložitev sodbe o predhodnem vprašanju glede na datum potrditve pravnomočnosti ali vročitve
Datum odgovora: 5. 10. 2012, pregled 7. 12. 2022
Status uporabnika: uradna oseba, ki vodi upravni postopek
Vprašanje:
Kako se šteje rok za obveznost stranke, ki naj v skladu s sklepom upravnega organa o prekinitvi postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja upravnemu organu predloži sodbo v 15 dneh od njene pravnomočnosti, če je sodišče potrdilo svojo sodbo na dan X, toda izkaže se, da je bila dokumentacija vročena stranki (oz. njenemu pooblaščencu) šele kasneje, npr. X+40 dni, tako da v 15 dneh od datuma potrditve pravnomočnosti (X+15) ne bi mogla sodbe predložiti upravnemu organu, saj jo je prejela po tem roku (X+40)? Ali to samodejno pomeni, da je stranka zamudila rok in se v skladu z opozorilom v sklepu o prekinitvi postopek ustavi ali pa se šteje rok za obveznost predložitve šele od vročitve sodne dokumentacije stranki?
V konkretnem primeru je bila sodba prvostopenjskega sodišča o predhodnem vprašanju izdana jeseni 2010, po vloženi pritožbi pa je drugostopenjsko sodišče potrdilo izpodbijano sodbo na seji 17. 4. 2012, zato je prvostopenjsko sodišče potrdilo pravnomočnost svoje sodbe na aktu s tem dnem, 17. 4. 2012. A stranka je predložila sodbo upravnemu organu šele z dnem odpreme na pošti 6. 6. 2012 (in prejemom pri organu 7. 6. 2012), kar je dejansko cca dober mesec po izteku 15 dni od pravnomočnosti po sklepu o prekinitvi upravnega postopka. Toda po uradni poizvedbi upravnega organa pri obeh sodiščih se je izkazalo, da je višje sodišče sodbo (o zavrnitvi pritožbe) z dne 17. 4. 2012 odpremilo prvostopenjskemu sodišču šele 15. 5. 2012 in to sodišče dalje stranki oz. njenemu odvetniku 22. 5. 2012 (glede na prejemno štampiljko pri odvetniku), kar bi pomenilo, da je oddaja 6. 6. 2012 znotraj 15 dnevnega roka od vročitve pravnomočne sodbe stranki.
Ali na odgovor vpliva, da stranka upravnega organa med tekom sodnega postopka ni nič obvestila npr. o datumu seje senata sodišča?
Odgovor:
Eno od jamstev pravne države po Ustavi RS je nastop pravnih učinkov oblastnih aktov šele, odkar so naslovniku vročene oz. se ta lahko z njimi seznani. Zato tudi po ZUP velja v skladu z načelom varstva pravic strank (7. člen ZUP), da akti učinkujejo najbolj zgodaj z dnem izdaje, kar pa pomeni dan vročitve stranki. O tem usklajeno v več teoretičnih delih in tako slovenski kot jugoslovanski sodni praksi (gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo 2006, str. 227: "…Odločba, ki še ni bila vročena stranki, pravno še ne obstaja in spričo tega ne veže stranke in tudi ne organa, ki je formuliral vsebino odločbe."; gl. 83. člen ZUP in nadaljnje, v povezavi z določbami ZUP o pravnih sredstvih, ko vežejo roke na dokončnost in pravnomočnost akta, 225. člen ZUP in povezani).
Toda razumevanje nastopa učinkov v povezavi s pravnomočnostjo je nekoliko drugačno v pravdnem postopku, ki se (oz. ZPP) uporablja tudi v upravnem sporu ali pri reševanju večine predhodnih vprašanj pred splošnimi sodišči kot v danem primeru. Po ZPP pravnomočnost nastopi, ko odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo, kar velja od odločitve o pritožbi, torej z dnem seje pritožbenega senata. Vendar menimo, da sodišče glede ločevanja trenutkov izdaje in vročitve odločbe vprašanja ne presoja pravilno, saj že starejša teorija izenačuje oba momenta. Odločba, ki stranki (še) ni vročena, ne more postati dokončna, pravnomočna in tudi ne izvršljiva, čeprav je to sodni akt v upravni zadevi. Vročanje je torej predpostavka oziroma pogoj za pravne učinke, zlasti pri odločbah in sklepih, kar tudi pomeni, da sodba postane pravnomočna z vročitvijo, ne pa tistega dne, ko je sodišče sprejelo odločitev (datum seje). To, sicer ustaljeno sodno prakso je treba kritično ovrednotiti, tako z vidika sodišča kot upravnih organov, ki ugotavljajo in potrjujejo pravnomočnost oziroma izvršljivost, vezano na pravnomočnost (več v Remic, Upravna in sodna pravnomočnost posamičnih upravnih aktov, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 12-14, gl. tudi Kovač, Rakar, Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, 2012, str. 330 in nasl.).
V demokratični državi ni primerno, da odločitvi pripisujemo eksterno pravno učinkovanje (v razmerju do strank), če ta sploh še ni zapisana, niti formalno izdana oziroma vročena, pri čemer ni bistveno, da je sodišče sprejelo odločitev, da je nanjo vezano ter da zoper njo tudi ni rednega pravnega sredstva. K temu navaja več argumentov, na primer, z vezavo pravnomočnosti na sejo senata bi pomenilo, da se pravice začno izvrševati oziroma obveznosti prisilno izvršijo, četudi nobeden od udeležencev formalno še ni bil seznanjen z odločitvijo sodišča. Prav tako bi se na primer izredna pravna sredstva lahko uveljavljala, preden bi bila odločitev izdana oziroma vročena. V takšnih in podobnih primerih bi težko trdili, da je bila prisilna izvršba, ki je vezana na pravnomočnost upravnega akta, upravičena, če zavezanec (na primer za odstranitev črne gradnje) sploh ni seznanjen z odločitvijo sodišča, ali da je zahteva za izredno pravno sredstvo pravočasna, če stranki odločitev sploh ni bila vročena. Mogoče pa so tudi situacije, ko stranka pred sejo ali po seji senata pred vročitvijo umre, tudi takrat odločitev ne bi mogla postati pravnomočna. Postavlja se tudi vprašanje smiselnosti vročanja, če je nevročena odločitev že pravnomočna.
Tudi v 320. členu ZPP je določena vezanost na sodbo tako, da je sodišče vezano z razglasitvijo oziroma z odpremo, če ni razglašena, stranke pa z dnem vročitve. Zato tudi raba ZPP napeljuje na nastop pravnomočnosti z vročitvijo. Pri tem se izhaja iz smotra instituta, ki ne glede na vrsto pravnega postopka zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij in s tem pravno varnost ter zaupanje v pravo, predvsem na strani neoblastnih udeležencev pravnih razmerij, na oblastni strani pa učinkuje le toliko, da se prepreči dvakratno odločanje o isti zadevi (ne bis in idem). V nasprotju z načelom zaupanja v pravo bi bilo, če se odločitve izvršujejo, preden so sploh vročene. Verjetno ob tem prav tako ni zanemarljivo, da sodišče potrjuje pravnomočnost, nevezano na vročitev, le v zadevah, v katerih ni dovoljena pritožba, nasprotno pa v vseh ostalih primerih šteje, da pravnomočnost sodne odločbe nastopi po poteku pritožbenega roka, šteto od dneva vročitve, če pritožnik ne izkoristi rednega pravnega sredstva oziroma se od vročitve ugotavlja morebitna nepravočasnost pritožbe.
Čeprav je torej z vidika učinkovitosti postopka in zavarovanja pravnih interesov udeležencev postopka upravni organ izrecno in nedvoumno zavezal stranko, da upravnemu organu po tretjem odstavku 151. člena ZUP predloži organu sodbo o rešitvi vprašanja v 15 dneh od pravnomočnosti, menimo, da nikakor ni moč stranke sankcionirati z ustavitvijo postopka, češ da je rok zamudila, če je bila sama s strani sodišča (oz. njen pooblaščenec) obveščena šele kasneje in to po (dvakratnem) preteku določenega roka (22. 5. 2012 vročeno, čeprav potrditev pravnomočnosti 17. 4. 2012). Če bi upravni organ postopek ustavil, češ da je stranka zamudila dani rok, bi ravnal formalistično oz. črkobralsko in ob tem razlagal pravila in svoj sklep celo v nasprotju z namenom določb v predpisih, ki dajejo podlago za ta institut (ob zamudi roka fikcija umika zahtevka in ustavitev postopka). Še več, če bi vezal sankcije za stranko na nastop pravnega dejstva pravnomočnosti, še preden je bila stranka s tem seznanjena, bi ji bile kršene ustavne in zavezujoče mednarodnopravne garancije poštenega postopka. Zato je posebne pohvale vredno, da je organ opravil uradno poizvedbo in ugotovil (več kot enomesečni) razkorak med datumoma potrditve pravnomočnosti (za nazaj) in vročitve, kar je primer dobre prakse in dolžnega ravnanja, ko bi zamuda roka stranko prekludirala. Sodno tolmačenje pravnomočnosti po datumu seje (o zavrnitvi pritožbe) ima lahko tako zgolj administrativno-evidenčni pomen, ne more pa se učinkov za stranke vezati na ta rok, še zlasti če je vročitev opravljena ne le nekaj dni po seji sodišča, temveč kar dober mesec zatem.
Glede na pomen navedenih načel in dobro vero stranke (zaupanje v pravo) ob izrecnem zapisu naložene obveznosti v sklepu o prekinitvi postopka, da je zavezana upravnemu organu (le) predložiti pravnomočno sodbo v 15 dneh od pravnomočnosti, ni podlage, da bi stranki šteli v breme, da si roka ni zavarovala oz. že med sodnim postopkom upravni organ obveščala o procesnih dejanjih, niti o seji pritožbenega sodišča.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.