Iz Upravna Svetovalnica
Zadeva: Ravnanje upravnega organa, če drug organ deluje po njegovi presoji brez pravne podlage
Datum odgovora: 7. 7. 2011, pregled 11. 12. 2022
Vprašanje:
Kako ravna upravni organ v primeru, ko ugotovi, da drug upravni organ deluje nezakonito oziroma izdaja odločbe brez pravne podlage?
Odgovor:
Načelo zakonitosti je najpomembnejše temeljno načelo upravnega postopka in sploh glavno načelo celotnega pravnega reda, ki izključuje kakršnokoli samovoljo. Spričo tega je med vsemi temeljnimi načeli postavljeno na prvo mesto. Načelo zakonitosti, kateremu so podrejena vsa druga temeljna načela upravnega postopka, je tudi poglavitni pogoj za pravno varnosti in nepristransko delo in pravilno odločanje v upravnem postopku. Ureja ga drugi odstavek 120. člena Ustave RS (Ur. l . RS, št. 33/91-I in novele), ki določa, da upravni organi opravljajo svoje delo samostojno, v okviru in na podlagi ustave in zakonov ter 135. člen Ustave RS, ki določa da morajo vsi posamični akti in dejanja državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 79).
Načelo zakonitosti pomeni, da morajo organi, ki postopajo v upravnih zadevah, delovati po zakonu (1. člen ZUP) in odločati po zakonu, po drugih predpisih državnih organov in po splošnih aktih izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (6. člen ZUP), kar pomeni, da;
- so v konkretnih upravnih zadevah organi dolžni postopati (izvesti postopek) po pravilih splošnega in posebnega upravnega postopka (formalna zakonitost) in
- da so pri odločanju v konkretnih upravnih zadevah (izdaji odločbe) dolžni uporabiti ustrezni materialni zakon, drug predpis državnega organa, oz. samoupravne lokalne skupnosti ali splošni akt izdan za izvrševanje javnega pooblastila (materialna zakonitost).
Načelo zakonitosti bi bilo zgolj deklaracija, če pravni red hkrati ne bi zagotavljal tudi pravnega varstva v primerih, ko organi oz. njihove uradne osebe pri svojem delu v upravnem postopku morebiti ne upoštevajo tega načela. Tako so za zakonitost dolžni skrbeti sodišča, državni organi ter organi samoupravnih lokalnih skupnosti, vsak v okviru svojih pristojnosti in pooblastila, legitimacijo za vložitev pravnih sredstev pa določa zakon. Zakonitost delovanja upravnih organov je predmet različnih oblik nadzora delovanja uprave (za sistematični pregled le-teh gl. Virant, Javna uprava, 2009, str. 268 in nasl.). Tako so v okviru upravnega postopka na voljo redna in izredna pravna sredstva, po dokončnosti odločbe pa sodni nadzor v okviru upravnega spora oz. delovnega in socialnega spora.
V konkretnem primeru je že v okviru varstva zakonitosti zahtevana določena aktivnost organa, ki zve za odločbo, s katero je bil kršen zakon, kršitev pa bi lahko bila razlog za ničnost, odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe (Androjna in Kerševan, ib., str. 86). O tem je organ brez odlašanje dolžan obvestiti organ, ki je pristojen začeti postopek in izdati odločbo (tretji odstavek 281. člena ZUP). Upravni organ zoper nezakonito odločbo ne more vložiti pritožbe v upravnem postopku, ker ni stranka postopka (nosilev pravic, pravnih koristi in obveznosti), lahko pa doseže opravo nadzora drugostopenjskega organa nad organom, ki izdaja nezakonite odločbe. Tako je v konkretnem primeru najprimernejša oblika nadzorstvene kontrole, ki predstavlja hirearhično kontrolo višjega organa nad nižjim organom (Zakon o državni upravi (ZDU-1, Ur. l . RS, št. 113/05 in novele) predvideva takšen nadzor v različnih primerih). Zakonitost odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku, je namreč mogoče presojati po nadzorstveni pravici, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji (274. člen ZUP ):
- če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona;
- če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena
- če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno in
- če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ.
Odločba se odpravi ali razveljavi po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti (če nadzorni organ izve ali ugotovi, da je prišlo do kršitve) ali na podlagi zahteve upravičenega subjekta (stranke, državnega tožilca, višjega državnega odvetnika ali inšpektorja) (275. člen ZUP). Inšpektor pa lahko odpravo ali razveljavitev odločbe od nadzornega organa celo zahteva, po mnenju drugih pa ima tako kot drugi organi zgolj položaj pobudnika, tako da nadzorni organ sam presodi, ali bo pravno sredstvo uporabil (prim. Jerovšek et. al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 744).
Upravni organ lahko poda tudi pobudo upravni inšpekciji, ki od leta 2009 deluje v okviru Inšpektorata RS za javno upravo (307. člen ZUP). Ta na podlagi vsebine prijave odloči, ali bo pri organu opravil inšpekcijski nadzor ali pa bo prijavo rešil na podlagi zahtevanega poročila o zadevi, ki se nanaša na prijavo.
Primere, ko državni upravni organ ugotovi, da občinski upravni organ krši predpise, pa kot lex generalis urejata Zakon o državni upravi (ZDU-1, Ur. l. RS, št. 113/05 in novele) v VI. poglavju in Zakon o lokalni samoupravi (ZLS, Ur. l. RS, št. 72/93 in novele) v X. poglavju.
Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.