Zadeva: Ravnanje organa s predlogom za izrek ničnosti procesnega sklepa

Datum odgovora: 6. 10. 2010, pregled 27. 12. 2022

Vprašanje:

Upravni organ je v okviru postopka izdal sklep o postavitvi izvedenca, v katerem je določil tudi rok izdelave izvedenskega mnenja. Pri tem je nastopilo vprašanje, katero dokumentacijo naj bi organ predal izvedencu, zato je za mnenje zaprosil informacijskega pooblaščenca (IP). Po preteku kar nekaj časa od prvega sklepa zaradi čakanja na odgovor IP, je organ ponovno izdal nov sklep o imenovanju istega izvedenca za isto delo, v katerem pa je določil nov rok (oziroma prvotni rok za izdelavo mnenja po prvem sklepu podaljšal). Pri tem prvega sklepa organ ni razveljavil niti nadomestil s tem drugim sklepom. V obeh sklepih je v pouku o pravnem sredstvu navedeno, da pritožba zoper ta sklep v skladu z 258. členom ZUP ni dovoljena. Stranka sedaj zahteva izrek ničnosti sklepa/ov, a organ meni, da razlogov za ničnost ni. Zato se postavlja vprašanje, kako naj upravni organ postopa v takšnem primeru? Ali naj predlog stranke zavrne ali zadevo odstopi v reševanje organu II. stopnje? Pri tem pa drugi odstavek 279. člena ZUP določa, da se sklep lahko izreče za ničnega, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih; v tem primeru pa gre za izvedbo dokaza z izvedencem, kar je procesno dejanje v upravnem postopku.

Odgovor:

ZUP v primeru izdaje nezakonitega sklepa dopušča možnost izreka ničnosti takega sklepa po drugem odstavku 279. člena ZUP (ob izpolnjevanju vsaj enega izmed taksativno naštetih ničnostnih razlogov), toda zgolj v kolikor je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih, sklep o postavitvi izvedenca po 190. členu ZUP pa je nedvomno (le) procesni sklep. Zato ničnosti v tem primeru sploh ni možno presojati oziroma izreči, kar pomeni, da se zahteva za ničnost s sklepom zavrže.

Določba o ničnosti v zvezi s sklepi torej pride v poštev samo v primeru, kadar organ, ki je odločal v postopku, ni razlikoval med vsebino oziroma pravno naravo in nazivom odločbe in sklepa po ZUP in je s "sklepom" odločal tudi o vsebinskih vprašanjih (Jerovšek et. al, ZUP s komentarjem, 2004, str. 752). Slednje velja tudi v primeru, če področni predpis organu nalaga izdajo sklepa, ki pa je po svoji vsebini zaradi odločitve o glavni stvari z vidika ZUP (in zakona, ki ureja upravni spor) meritoren akt, torej odločba.

Ker gre v konkretnem primeru za sklep procesnega vodenja, tega pravnega sredstva upravni organ ne more uporabiti. Zato zahtevo zavrže, pri čemer sklep o zavrženju izda na podlagi prve točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določba se uporabi, ker stranka uveljavlja pravico, ki ji po veljavnih predpisih ne pripada (sicer gre za določbo, ki se nanaša na materialnopravni pojem upravne zadeve, a se analogno uporabi tudi za procesne zahtevke brez pravne podlage). Gre torej za primer absolutne stvarne nepristojnosti, po kateri stranka zahteva nekaj, kar ji organ glede na načelo zakonitosti sploh ne more priznati z upravnim aktom (glej Jerovšek et. al, ZUP s komentarjem, 2004, str. 396).

Organ je v tem primeru ravnal dvojno nepravilno: 1. ker je izdal za isto procesno dejanje dva različna sklepa o postavitvi izvedenca, pa tudi glede tega, 2. da je navkljub dolžnemu ekonomičnemu izvajanju lastnih pristojnosti de facto za kar nekaj časa prekinil konkreten postopek zaradi pridobitve (načelnega) mnenja drugega organa. Organ bi moral v okviru svojih pristojnosti sam odločiti o načinu izvajanja dokaznega postopka brez zavlačevanja. Prva napaka pa lahko povzroči vprašanja izvedbe prvotnega sklepa, posledično sankcij za neizpolnitev naloženega v roku brez krivde izvedenca, saj sploh še ni prejel dokumentacije. Poleg tega se pojavi vprašanje bremena stroškov za izvedensko delo po obeh sklepih. Zato bi bilo pravilno, da organ, če se odloči za postavitev izvedenca, le temu nemudoma posreduje vso dokumentacijo, ki jo ta potrebuje za delo oziroma za presojo in pridobitev ter tolmačenje za odločitev relevantnih dejstev (pri tem je vendar dolžan podatke varovati). V primeru, da je prvotni rok za pripravo izvedenskega poročila prekratek, se rok podaljša (predvidoma na predlog izvedenca), kar je po tretjem odstavku 99. člena ZUP dovoljeno za vse roke, ki jih določi izvorno organ sam. Ta drugi sklep se v izreku nanaša le na podaljšanje roka iz prvega sklepa, ne pa da v celoti nadomešča prvotni sklep, s čimer ne prihaja do dveh različnih aktov v isti zadevi oziroma glede istega procesnega dejanja.

 

Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glej Politiko zasebnosti in zanikanja odgovornosti.

Želite podati svoje mnenje:

Loading comments...